VDSS VDS sodba Psp 198/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. I 1.008.932 z dne 23.6.1995 in 12.7.1994, razvrstitev v drugo kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do opravljanja svojega dela "vpisničarke" v polovičnem delovnem času. Ugotovilo je, da pri tožnici niso bile izkazane takšne trajne spremembe v zdravstvenem stanju, da bi jo bilo mogoče uvrstiti v katero od kategorij invalidnosti, zaradi česar tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz tega zavarovanja ni neutemeljen. Zoper citirano sodbo se laično pritožuje tožnica, smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve v predsodnem upravnem postopku. Ker se je zoper prvostopenjsko odločitev tožene stranke pritožila, odločitev na drugi stopnji ne bi smela biti sprejeta v njeno škodo. Podrobneje opisuje zdravstvene težave oz. bolečine v hrbtenici, ki naj bi bile povezane s 35-letnim delom v prisilni drži na delovnem mestu "vpisničarke" na sodišču, na katerem si naj ne bi mogla privoščiti počitka. Čeprav ve, da ji ugotovitev invalidnosti več ne koristi, ker so ostale bolečine tudi po starostni upokojitvi, želi razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti ali ohranitev III. kategorije po prvostopenjski odločbi tožene stranke. Pritožba ni utemeljena. V izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 21.2.1995 in dopolnilnem z dne 14.9.1998, je imelo sodišče prve stopnje objektivno dovolj popolno in strokovno medicinsko prepričljivo podlago za zaključek, da zaradi obrabnih sprememb vratne hrbtenice brez funkcijskih izpadov in stanja po involutivni depresiji, niso izkazane takšne trajne spremembe v zdravstvenem stanju tožnice, da svojega dela "vpisničarke" na sodišču ne bi bila zmožna opravljati v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča delovno mesto "vpisničar", ki je administrativne narave, ne zahteva stalne fleksijske obremenitve vratnega dela hrbtenice, niti stalne prisilne drže glave, zato po določbah 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ) v zvezi s 27. členom, ni bilo dejanske podlage za tožničino razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, kot je bilo odločeno z prvostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. I 1.008.932 z dne 12.7.1994. Čeprav se je zoper prvostopenjsko odločitev zavoda res pritožila le tožnica pa v pritožbenem postopku tudi ni bilo ovire za spremembo v smeri ugotovitve, da pri njej invalidnost ni podana in zato nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Vse prvostopenjske odločbe, s katerimi zavod zavarovancem prizna pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, so namreč v skladu z 256. členom ZPIZ podvržene reviziji, to je kontroli pravilnosti in zakonitosti po uradni dolžnosti. V reviziji je glede na okoliščine posamičnega primera po 259. členu ZPP, mogoče ugoditveno prvostopenjsko odločbo, bodisi potrditi, spremeniti, odpraviti ali celo razveljaviti. Ker se v skladu s 4. odst. 256. člena ZPIZ, v primeru vložene pritožbe na drugostopenjskem organu, o reviziji odloča z isto odločbo, v obravnavanem predsodnem postopku ni prišlo do absolutne bistvene kršitve upravnega postopka, kot zmotno zatrjuje pritožnica. S to dodatno obrazložitvijo je bila namreč z odločbo št. I 1008-932 z dne 23.6.1995, ob ugotovljenem dejanskem zdravstvenem stanju, zakonito odpravljena prvostopenjska odločitev in odločeno, da pri tožnici invalidnost ni podana ter zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz tega zavarovanja ter je posledično pravilna in zakonita tudi zavrnilna sodna odločba prvostopenjskega sodišča. Ob prepričljivi in strokovno-medicinsko dovolj obrazloženi oceni tožničinega dejanskega zdravstvenega stanja v času do izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke, ki je pritožbeno sodišče ne ponavlja, so zato neutemeljene vse tiste pritožbene navedbe, v katerih opisuje svojo bolečinsko problematiko v času, ko je bila še v delovnem razmerju in po uveljavitvi pravice do starostne pokojnine. Pravno irelevantno je tudi sklicevanje na priznano II. kategoriji sodelavki "vpisničarki" za podobne zdravstvene težave, saj je za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb odločilno le dejansko zdravstveno stanje v konkretni zadevi, glede katerega pa z objektivno medicinsko dokumentacijo ni izkazano, da bi bili izpolnjeni pogoji za tožničino razvrstitev v katero od kategorijo invalidnosti. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.