36. člen ZPIZ

Za presojo invalidnosti so pravno pomembne okoliščine v času, ko je prišlo do (trajnih) sprememb tožnikovega zdravstvenega stanja in njegove delazmožnosti. Ker uveljavljanje invalidnosti in pravic na podlagi invalidnosti ne zastara ter ni vezano na časovne roke, zavarovanec ne izgubi pravic na podlagi invalidnosti, čeprav jih, kljub izpolnjenim pogojem, ne uveljavlja in poskuša z drugimi zaposlitvami.

Po 1. odst. 36. čl. ZPIZ se za svoje delo šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Trajna razporeditev iz te zakonske določbe ne pomeni, da mora biti delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas (ter da za svoje delo ni mogoče šteti dela za določen čas), marveč da se kot svoje delo obravnava delo, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Kratkotrajne razporeditve zaradi organizacijskih razlogov na drugo delo se ne štejejo kot svoje delo. Določba 2. odst. 36. člena ZPIZ, da mora zavarovanec opravljati svoje delo najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti, torej pred pričetkom invalidskega postopka, ne pomeni, da bi moral zavarovanec svoje delo iz 1. odst. 36. čl. zakona opravljati najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti. Zakon ne omejuje, koliko časa bi moral zavarovanec opravljati svoje delo iz 1. odst. 36. čl., pač pa z določbo 2. odst. 36. čl. omogoča le, da se v primeru, ko je zavarovanec neposredno pred uvedbo invalidskega postopka delal in bil v smislu delovnopravnih predpisov trajno razporejen na delo

Pri ugotavljanju invalidnosti je potrebno najprej ugotoviti, katero delo se skladno s 36. čl. ZPIZ/92 šteje za svoje delo ter nato tudi ugotoviti pogoje pri opravljanju svojega dela.

Skupinovodja avtomehanikov potrebuje pri svojem delu (36. člen ZPIZ) ročno spretnost in spretnost prstov. Ker sodišče ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, ali je tožnik po poškodbi roke še zmožen za opravljanje svojega dela pod splošnimi pogoji, ali pa je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Anamnestični podatki v "obvestilu zdravniku" niso objektivni dokaz o zatrjevanih zdravstvenih težavah, zato pritožbeno sklicevanje nanje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da pri tožnici ni invalidnosti iz 27. čl. ZPIZ, ne more biti odločilno.

Delovno mesto vpisničarja na sodišču je administrativne narave, ki ne zahteva stalne fleksijske obremenitve vratnega dela hrbtenice in stalne prisilne drže glave. Zato pri tožnici zaradi obrabnih sprememb hrbtenice brez funkcijskih izpadov in stanja po involutivni depresiji, niso izkazane takšne trajne spremembe v zdravstvem stanju, da svojega dela "vpisničarke" ne bi bila zmožna opravljati v polnem delovnem času in brez nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja. Čeprav se je zoper prvostopno odločbo zavoda, s katero je bila tožnici priznana nvalidnost III. kategorije invalidnosti, pritožila le tožnica, je drugostopni organ lahko spremenil odločbo prve stopnje tako, da je ugotovil, da pri tožnici invalidnost ni podana. V tem primeru ne gre za prepoved reformatio in peius, saj lahko zavod v postopku revizije po 256. členu ZPIZ spremeni oz. odpravi odločbo o priznaju pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja.

V postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja je zdravstveno stanje upoštevno le, če je tako, da so zanj kontraindicirani pogoji svojega dela po 36. čl. ZPIZ, ki je v konkretnem primeru pri tožniku - tehnik v proizvodnji, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, ne pa pogoji dela, ki je bilo tožniku kot brezposelni osebi ponujeno s strani zavoda za zaposlovanje oz. na katerem bi se tožnik, v kolikor bi bil zdrav, eventualno lahko zaposlil.