VDSS VDS sklep Psp 135/2003

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo dne 18.11.1999. Sodišče je namreč na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku zahtevalo, da tožnik izkaže svojo pravno korist za vložitev tožbe. Ker omenjenega po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazal, razen tega pa tudi morebiten uspeh v postopku za tožnika ne bi pomenil nikakršne pravne koristi, je sodišče prve stopnje tožbo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku zavrglo. Pri tem se je sklicevalo tudi na spor, ki teče na delovnem sodišču, kajti po mnenju sodišča prve stopnje gre za isti tožbeni zahtevek.

Zoper sklep se pritožuje tožnik in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je pred sodiščem zahteval presojo zakonitosti izdane odločbe toženca, kajti ni se strinjal s podanim mnenjem invalidske komisije z dne 15.3.1999 in sicer, da je zmožen opravljati tudi delo "skladiščnik".

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca opr. št. I-608.767 z dne 13.10.1999. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno o pravicah tožnika iz invalidskega zavarovanja. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s spremembami - ZPIZ/92), ki se je uporabljal v spornem obdobju, v 1. odst. 260. člena določa, da je zoper odločbo, izdano na drugi stopnji in zoper odločbo, izdano v reviziji, če je z njo odločba prve stopnje spremenjeno, zagotovljeno sodno varstvo. Torej stranka ima že na podlagi materialnega predpisa s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico, da zahteva presojo zakonitosti dokončne odločbe pred socialnim sodiščem. V tem primeru zavarovancu ni potrebno izkazati pravnega interesa oz. pravne koristi. Zavarovancu namreč ni mogoče omejiti oz. odvzeti pravice za vložitev pravnega sredstva (v predmetni zadevi tožbe) zoper dokončno odločbo organa, ki je o pravicah zavarovanca odločal ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker gre za izpodbijanje dokončne odločbe o pravicah iz socialne varnosti Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 - ZDSS) določa, da tožniku ni potrebno postavljati zahtevka, če pa ga že postavi, nanj sodišče ni vezano (34. člen v zvezi s 23. členom ZDSS). Tudi v tem primeru pa je sodišče vezano na presojo dokončne odločbe, ki jo zavarovanec izpodbija s tožbo. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje zadevo presojati po vsebini, torej presoditi, ali je bila dokončna odločba toženca, ki jo izpodbija tožnik, pravilna in zakonita.

V predmetni zadevi tudi ne gre za stanje, da bi o istem tožbenem zahtevku že tekel postopek, kajti tožnik je v zvezi z prerazporeditvijo sprožil postopek pred delovnim sodiščem. V tem primeru gre za delovnopravni spor. Pred socialnim sodiščem pa je sprožil postopek v zvezi s pravicami iz invalidskega zavarovanja. Gre za dva različna spora in s tem za različnost tožbenih zahtevkov, zaradi česar tudi ni podano stanje po 274. členu ZPP, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.