VDSS VDS sklep Psp 209/2003

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se vloga - tožba tožnika, ki jo je prejelo dne 11.12.2002, zavrže kot nedovoljena.

Zoper sklep je vložil pritožbo tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče s sklepom, št. Ps 845/2001, z dne 2.9.2002 (l.št. 12 in 13) ni po vsebini odločilo o njegovi tožbi, vloženi zoper dokončno odločbo toženca z dne 19.6.2000, v zvezi s prvostopenjsko odločbo s 4.2.2000, s katero je toženec odločil, da se mu na podlagi 186. čl., 3. odst. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 109/99) ustavi izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo z 1.1.2000. Zato meni, da navedeni sklep ni postal pravnomočen in da je sodišče s sedaj izpodbijanim sklepom zmotno ugotovilo, da je bilo o isti zadevi že odločeno z že navedenim sklepom z dne 2.9.2002.

Pritožba je utemeljena.

Pravilna je sicer ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je sklep prvostopenjskega sodišča (l.št. 12 in 13) z dne 2.9.2002 pravnomočen. Z njim je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožnikovo vlogo - tožbo z dne 19.3.2001 (l.št. 4) kot prepozno vloženo. Kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa je ugotovilo, da je toženec odločil o ustavitvi izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo in invalidnine od 1.1.2000 dalje s prvostopenjskima odločbama z dne 19.6.2000, z dokončnima odločbama z dne 19.6.2000 pa zavrnil tožnikovo pritožbo. Kot izhaja iz obrazložitve je nadalje ugotovilo, da sta bili navedeni dokončni odločbi tožniku vročeni 19.7.2000. Ta sklep je bil tožniku, kot je razvidno iz povratnice k l.št. 13, vročen 4.9.2002. Tožnik je v pritožbenem roku sicer vložil priporočeno po pošti 5.9.2002 (kuverta k l.št. 14) vlogo, datirano s 4.9.2002, ki jo je prvostopenjsko sodišče prejelo 9.9.2002. Vendar pa je bila vloga sestavljena v tujem jeziku. Zato jo je prvostopenjsko sodišče z očitno pravnomočnim sklepom z dne 13.9.2002 (l.št. 15 in 16) vrnilo tožniku v popravo - v prevod v slovenski jezik in v lastnoročni podpis ter mu za to določilo ustrezen rok in ga tudi poučilo o pravnih posledicah neravnanja po sklepu. Iz povratnice k l.št. 16 je razvidno, da je bil ta sklep tožniku vročen 18.9.2002. Ker tožnik ni ravnal v skladu z navedenim sklepom, je prvostopenjsko sodišče njegovo vlogo z dne 5.9.2002 s sklepom z dne 28.11.2002 zavrglo (l.št. 17 in 18). Ta sklep je bil tožniku vročen, kot je razvidno iz povratnice k l.št. 18, dne 7.12.2002.

Glede na vse obrazloženo je prvostopenjsko sodišče v sedaj izpodbijanem sklepu sicer pravilno ugotovilo, da je že navedeni sklep z dne 2.9.2002 pravnomočen. Vendar pa je po tem, ko je na podlagi določb 1. odst. 274. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002; nadalje ZPP/99) opravilo predhoden preizkus sedaj obravnavane tožbe (vloga na l.št. 19 v tujem jeziku, oddana priporočeno na pošto 9.12.2002 - žig na kuverti k l.št. 19 - in torej glede na določbo 112. čl., 2. odst. ZPP/99 izročena sodišču 9.12.2002, ne pa 11.12.2002, kot je navedeno v izreku izpodbijanega sklepa - ter glede na nadaljnja sklepa prvostopenjskega sodišča z 6.1.2003 in z 7.2.2003 na l.št. 20, 21 ter 23, 24, v zvezi s prej navedeno vlogo - tožbe v slovenskem jeziku, oddane priporočene na pošto 26.2.2003 - na l.št. 25 in 26) zmotno zaključilo, da je bila stvar že pravnomočno razsojena s pravnomočnim sklepom z 2.9.2002 ter posledično zmotno uporabilo določbe 2. odst. 319. čl. ZPP.

Po 2. odst. 319. čl. ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Glede na tako zakonsko določbo se torej zavrže nova tožba le v primeru, če je bilo s pravnomočno sodbo odločeno o istem zahtevku iz prejšnje tožbe. To pomeni, če je bilo o isti zadevi že sojeno po vsebini. To izhaja tudi iz določb 12. tč., 2. odst. 339. čl. ZPP in iz določbe 332. čl. ZPP v 24. poglavju o sklepu. V tej so taksativno naštete določbe ZPP, ki veljajo smiselno tudi za sklepe, med njimi pa določbe 2. odst. 319. čl. seveda ni. Prepoved odločanja ne bis in idem velja torej le za odločanje o tožbenem zahtevku, torej za sojenje o vsebini zadeve, o čemer se vselej odloča s sodbo, ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah tožbe, o katerih se odloča vselej s sklepom. Za konkreten primer to pomeni, da sodišče sedaj obravnavane tožbe z izpodbijanim sklepom ne bi smelo zavreči kot nedovoljene, čeprav tožnik z njo izpodbija odločbi toženca z dne 19.6.2000 in 4.2.2000 o ustavitvi izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo, ki ju je izpodbijal že s tožbo, ki jo je sodišče zavrglo s sklepom z 2.9.2000, ker je ugotovilo, da je vložena prepozno. Lahko pa bi sodišče po predhodnem preizkusu sedaj obravnavano tožbo zavrglo, če bi ugotovilo, da je vložena prepozno (1. odst. 274. čl. zakona).

V obrazložitvi sklepa z 2.9.2002 je sicer navedeno, da sta bili obe dokončni odločbi, torej tako odločba v zvezi z ustavitvijo izplačevanja invalidnine, kot tudi odločba v zvezi z ustavitvijo dodatka za pomoč in postrežbo, tožniku vročeni dne 19.7.2000. Tega podatka pa ni moč preizkusiti. V predloženem spisu prvostopenjskega sodišča namreč ni toženčevega spisa in je iz ovitka spisa prvostopenjskega sodišča razvidno, da je le-to tožencu njegov spis verjetno vrnilo, saj je na ovitku odčrtan. Iz spisa prvostopenjskega sodišča tudi ne izhaja, da bi le-to pred izdajo sedaj izpodbijanega sklepa na podlagi spisovnih podatkov toženca ugotavljajo, kdaj je bila tožniku vročena dokončna odločba z 19.6.2000, izdana v postopku ustavitve izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo. Tega podatka tudi tožnik ne navaja v nobeni vlogi.

Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče v novem postopku pribaviti navedeni toženčev spis ter to ugotoviti. Šele, če bo po tako opravljenem predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je sedaj obravnavana tožba, ki je kot že rečeno vložena 9.12.2002, vložena prepozno, jo bo iz tega razloga zavrglo. Pritožbeno sodišče še pripominja, da so pravočasnost ter ostale procesne predpostavke, navedene v 274. čl., 1. odst. zakona, razlogi, zaradi katerih se tožba zavrže in zato ne spadajo v izrek sodne odločbe, kot je to primer pri izpodbijanem sklepu, pač pa v obrazložitev. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa v 1. odstavku na 2. strani pa pritožbeno sodišče še pripominja, da iz tožnikove vloge v slovenskem jeziku, imenovane "urejena tožba" na l.št. 25 in 26, kot tudi iz pritožbe izhaja, da s sedaj obravnavano tožbo, ki se glede na 3. odst. 108. čl. zakona šteje, da je bila vložena 9.12.2002, torej na dan vložitve vloge na l.št. 19, izpodbija samo odločitev toženca glede ustavitve izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo, ne pa njegove odločitve o ustavitvi izplačevanja invalidnine, kot je to zmotno menilo prvostopenjsko sodišče.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.