VSM sodba I Cpg 389/2006

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. Primarni ugotovitveni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi prenehanje določbe točke 11.6 Splošnih pogojev o odkupu sladkorne pese v letu 2005, ki določa za reševanje sporov, ki jih ne bi bilo mogoče rešiti po mirni poti, pristojnost arbitraže; podrejeni pa, da je določilo točke 11.6 Splošnih pogojev o odkupu sladkorne pese v letu 2005 prenehalo veljati. Pravdne stroške tožene stranke v znesku 121.251,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.09.2006 do plačila je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Meni, da si sodišče prve stopnje zmotno razlaga zakonsko določbo prvega in drugega odstavka 466. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v posledici česar je bilo tožeči stranki kršeno načelo enakopravnega obravnavanja strank v postopku pred sodiščem, kot to določa 22. člen Ustave in pravica do sodnega varstva, kot to določa 23. člen Ustave. Meni, da je bila s tem, ko je sodišče na predlog tožene stranke imenovalo arbitra brez njene vednosti oziroma soglasja, postavljena v podrejen položaj. Samo dejstvo, da je tožena stranka predlagala imenovanje predsednika arbitraže pred vložitvijo obravnavane tožbe, v tej zadevi ne more imeti tolikšnega pomena, kot mu ga pripisuje sodišče in bi zaradi tega tožeča stranka izgubila pravico po sodnem varstvu - tožbi, da je pogodba o arbitraži nahala veljati. Tožena stranka je tožeči sporočila, da se ne strinja z njenim predlogom glede določitve predsednika arbitražne komisije, istočasno pa je vložila ustrezen predlog na sodišče, tožeča stranka pa je še istega dne, ko je ugotovila, da med strankama ni soglasja o imenovanju predsednika arbitraže, vložila tožbo po določbi petega odstavka 466. člena ZPP, saj pred tem ni mogla vedeti, da predlog za imenovanje predsednika arbitraže, ki je bil imenovan z njene strani, za nasprotno stranko ni sprejemljiv. Šele s takšnim obvestilom tožene stranke so bili za tožečo stranko izpolnjeni pogoji za uveljavitev pravice po petem odstavku 466. člena ZPP. Meni, da bi ji morala tožena stranka sporočiti, da se z njenim predlogom ne strinja in ji dati možnost uporabo pravice po petem odstavku 466. člena ZPP. Kot pomembno okoliščino šteje dejstvo, da je arbiter, ki ga je prvotno določila tožeča stranka, sodelovanje v arbitraži odpovedal in v kolikor tožeča stranka kot predlagateljica arbitraže ne bo mogla zagotoviti novega arbitra, se bo lahko zgodilo, da bo tega, prav tako na predlog nasprotne, to je tožene stranke, imenovalo sodišče. V tem primeru bi bili vsi arbitri imenovani "s strani tožene stranke". Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in "samo odloči tako, da zahtevku tožeče stranke stroškovno ugodi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke".

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V njej se zavzema za zavrnitev pritožbe in pojasnjuje, da je v konkretni zadevi ključno, da sta pravdni stranki imenovali vsaka svojega člana arbitraže, nato pa bi morala arbitra imenovati predsednika arbitraže. Meni, da si tožeča stranka napačno razlaga določbe 466. člena ZPP, da bi morali arbitra imenovati pravdni stranki, kljub temu, da je določba jasna in določa, da predsednika arbitraže imenujeta arbitra. Ker je tožena stranka vložila predlog za imenovanje predsednika arbitraže, preden je tožeča stranka vložila tožbo meni, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne more več uveljavljati pravice do prenehanja arbitražne klavzule.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek pred arbitražami ureja ZPP v členih 459 do 479. Po določbi prvega odstavka 460. člena ZPP lahko stranke s pogodbo določijo pristojnost domače arbitraže za tiste spore o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo. Po 462. členu ZPP je pogodba o arbitraži veljavno sklenjena tudi tedaj, če je določba o pristojnosti arbitraže vključena v splošne pogoje za sklenitev pravnega posla (arbitražna klavzula). Število arbitrov mora biti liho, če stranki v pogodbi nista določili števila arbitrov, imenuje vsaka stranka enega arbitra, ta dva pa izvolita predsednika (prvi in drugi odstavek 463. člena ZPP).

V Splošnih pogojih poslovanja Tovarne o odkupu sladkorne pese v letu 2005 (priloga pod A3) je med končnimi določbami v točki 11.6 določeno:

"V primeru spora glede upoštevanja teh Splošnih pogojev o odkupu sladkorne pese, ki ga ne bi bilo možno rešiti po mirni poti, bodo stranke spor reševale z arbitražo. V arbitražo imenujejo:

- Tovarna, enega člana,

- prodajalec pese, enega člana,

- tretjega člana, ki je hkrati predsednik arbitražne komisije, izbereta obe stranki sporazumno".

S Splošnimi pogoji o odkupu sladkorne pese v letu 2005 je bila torej veljavno sklenjena pogodba o arbitraži (462. člen ZPP).

Tožeča in tožena stranka sta glede na določbo točke 11.6 Splošnih pogojev določili vsaka svojega arbitra - tožeča stranka, tožena stranka. Ker se arbitra nista mogla sporazumeti o izvolitvi predsednika (tretjega člana - tretja alineja točke 11.6. Splošnih pogojev), iz pogodbe pa ni izhajalo kaj drugega, lahko imenuje predsednika na predlog katerega od arbitrov ali stranke, sodišče (drugi odstavek 466. člena ZPP). Tožena stranka je na sodišču dne 17.05.2006 vložila predlog za imenovanje predsednika arbitraže po določbi drugega odstavka 466. člena ZPP, tožena stranka pa je potem, ko je bil vložen tak predlog na sodišču, vložila tožbo zaradi ugotovitve prenehanja veljavnosti arbitražne pogodbe (peti odstavek 466. člena ZPP). Okrožno sodišče je s sklepom opr. št. z dne za predsednika arbitražne komisije imenovalo (priloga pod B2).

Arbitražni dogovor zavezuje stranke, ki so ga sklenile. Ko sta se stranki dogovorili za arbitražo, teče postopek po določbah, ki velja za postopek pred arbitražami, če s pogodbo o arbitraži ni določeno drugače. Določba drugega odstavka 466. člena ZPP ureja primer, ko se arbitra oziroma stranki ne moreta zediniti o izvolitvi predsednika arbitraže, in v primeru, če katera izmed strank ne želi uporabiti pravice iz drugega odstavka 466. člena ZPP, lahko s tožbo po določbi petega odstavka 466. člena ZPP zahteva prenehanje veljavnosti pogodbe o arbitraži. Tožeči stranki je bilo znano, da se arbitra nista mogla zediniti o izvolitvi predsednika, zato bi morala tedaj, ko je to izvedela, nasprotno stranko nemudoma obvestiti, da ne želi uporabiti pravice iz drugega odstavka 466. člena ZPP in da bo izkoristila pravico po določbi petega odstavka 466. člena ZPP - vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne pogodbe. Tega tožeča stranka toženi ni izjavila, zato je s sklepom sodišča, ki je odločilo o imenovanju predsednika arbitraže, izgubila pravico do sodnega varstva - tožbe do prenehanja pogodbe o arbitraži. Peti odstavek 446. člena ZPP namreč ni mogoče tolmačiti drugače, ker določa, "da stranka, ki ne želi uporabiti pravice iz prvega ali drugega odstavka tega člena, lahko s tožbo....", kar pomeni, da mora stranka, ki ne želi uporabiti pravice iz drugega odstavka 466. člena ZPP to izjaviti nasprotni stranki. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka predlog tožene stranke o nestrinjanju s predlogom za predsednika arbitraže prejela istočasno, ko je tožena stranka vložila na sodišču predlog za imenovanje predsednika arbitraže ni utemeljena, ker je tožena stranka tožeči stranki dne 04.04.2006 (ki ga je tožeča stranka prejela dne 09.05.2006) poslala dopis (priloga pod A4), v katerem tožečo stranko poziva, naj "prouči svoj odgovor glede skupnega arbitra in odgovor v zakonskem roku sporoči nasprotni stranki sicer bo le ta dolžna postopati v skladu z določili ZPP za ta primer". Vsebina dopisa kaže, da bo tožena stranka, če ne bo prišlo do soglasja glede izvolitve predsednika arbitraže vložila predlog, da o tem odloči sodišče, tako kot to določa drugi odstavek 466. člena ZPP. Na dopis tožene stranke je tožeča stranka odgovorila z dopisom z dne 12.05.2006 (priloga pod A7) in predlagala za predsednika arbitraže, v dopisu pa tožene stranke ni opozorila, da bo v nasprotnem, če njen predlog za toženo stranko ne bo sprejemljiv, uporabila pravico iz petega odstavka 466. člena ZPP. Z dopisom z dne 17.05.2006 je nato tožena stranka tožečo obvestila, da bo vložila predlog po drugem odstavku 466. člena ZPP. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni "upravičena do tožbe", ker je pred tem tožena stranka na sodišču vložila predlog za določitev predsednika arbitraže je pravilno, ker tožeča stranka pred vložitvijo predloga za imenovanje predsednika arbitraže, nasprotni stranki (toženi stranki) ni izjavila, da ne želi uporabiti pravice iz drugega odstavka 466. člena ZPP.

Pritožbeni navedbi, da sta tožeči stranki kršeni ustavni pravici po 22. in 23. členu Ustave (enako varstvo pravic in pravica do sodnega varstva) nista utemeljeni, ker sta v arbitražni klavzuli stranki določili, da se spor rešuje z arbitražo in določili število arbitrov, zato je v konkretnem primeru za razmerja, za katera se stranki nista dogovorili z arbitražno pogodbo, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo postopek pred arbitražami, tožeča stranka pa toženi stranki pred vložitvijo predloga po drugem odstavku 466. člena ZPP ni izjavila, da ne želi uporabiti pravice iz drugega odstavka 466. člena ZPP in da bo vložila tožbo po petem odstavku 466. člena ZPP. Tožeča stranka je tedaj pravico do sodnega varstva imela, pa je ni uporabila tako kot to določa ZPP, določba drugega odstavka 466. člena pa izrecno določa, da lahko na predlog katerega od arbitrov ali stranke, predsednika imenuje odloči sodišče. Pritožbena navedba, da je arbiter, ki ga je določila tožeča stranka odpovedal sodelovanje, je uveljavljanje novega dejstva, za katerega tožeča stranka ni pojasnila, zakaj ga ni mogla uveljavljati v postopku na prvi stopnji do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP - dopis - priloga pod A9). Pomisleki tožeče stranke, da bi zaradi odpovedi arbitra lahko vse arbitre imanovala tožena stranka pa niso utemeljeni, ker bo v primeru, če bo o arbitru odločalo sodišče po prvem odstavku 446. člena ZPP, lahko odločalo le o tistih arbitrih, ki jih bo sodišču predlagala tožeča stranka (arbitražni dogovor v točki 11.6).

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo po 353. členu ZPP, ko jo je pred tem preizkusilo še po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

O stroških pritožbe in odgovora na pritožbo je odločeno po prvem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP, ker je v odgovoru na pritožbo tožena stranka zgolj ponovila svoje pravno naziranje, ki ga je pojasnila že v postopku na prvi stopnji, zato priglašene stroške odgovora na pritožbo ni šteti za potrebne pravdne stroške.

Zneski v izraženi v tolarjih (SIT), so spremenjeni v EUR po določbi prvega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura - ZUE (Ur. list RS št. 114/2006).