460. člen ZPP

Katere so tiste odločitve, v zvezi s katerimi naj bi pritožbe reševala arbitražna komisija, iz statuta ni mogoče ugotoviti. Da bi bil sodni postopek v določenem sporu izključen zaradi pristojnosti arbitraže, pa bi morala pogodba (dogovor) o arbitraži jasno določiti, glede reševanja katerih sporov je predvidena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o postopku pred arbitražami so očitno prvenstveno naravnane na ureditev institucionalne arbitraže. Vendar pa je ZPP/99 glede dopustnosti arbitražnega dogovora v 460. čl. uveljavil najširšo koncepcijo in dopušča tudi priložnostno (ad hoc) arbitražo.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno razlago 10. čl. gradbene pogodbe, v katerem sta pravdni stranki določili, da morebitne "spore iz pogodbe rešuje arbitražna komisija, če ta ne uspe, pa pristojno sodišče v Kopru", kot dogovor o arbitraži. Arbitražna odločba nasproti strankam ima moč pravnomočne sodbe. Dogovora torej ni mogoče šteti za veljaven dogovor o arbitraži, glede na to, da ne predvideva obvezujoče narave odločbe "arbitražne komisije".

Zahtevek na izpobijanje skupščinskih sklepov družbe z omejeno odgovornostjo je pravica, s katero družbeniki prosto razpolagajo. Zato lahko družbeniki s pogodbo določijo pristojnost domače arbitraže, za reševanje sporov o njihovih zahtevkih iz naslova izpodbijanja skupščinskih sklepov (1. odst. 460. člena ZPP).

Priložnostne arbitraže so (zasebna) razsodišča, za katerih postopanje veljajo posebna pravila, drugačna od tistih, ki jih procesni in materialni zakoni določajo za postopanje in odločanje sodišč. Zato sodišča v arbitražnem postopku, kljub dogovoru stranka, ne morejo opravljati funkcije arbitraže višje stopnje.