446. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

ZOR v 358. čl. določa odpoved trajnega dožniškega razmerja.Ker je šlo za trajno pogodbeno razmerje med strankama, le-to ni moglo prenehati drugače kot s sporazumom ali z odpovedjo s strani vsaj ene izmed pogodbenih strank. Sodišče je štelo, da je bila odpoved s strani tožene stranke tožeči stranki sporočena dne 27.3.1999. Na podlagi take ugotovitve pa gre zaključiti, da ima tožeča stranka vendarle pravico terjati tiste stroške upravljanja in vzdrževanja, ki so zapadli, preden je obveznost prenehala z odpovedjo.

Neobstoj aktivne legitimacije je materialnopravni zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi dejanske ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da bi vstopila v najemno pogodbo kot najemodajalec namesto družbe D. d.o.o., saj ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je tožeča kupila tudi tiste poslovne prostore, ki jih je imela v najemu tožena.

Pravni interes za izdajo plačilnega naloga je podan tudi, če je tožnik pred tem zoper toženca v drugi državi predlagal izdajo sklepa o izvršbi, pa je bil ta predlog na ugovor toženca zavržen zaradi nepristojnosti.

Adaptacija oziroma gradnja nove hiše predstavlja pridobivanje skupnega premoženja, zato v razmerju do tretjih oseb za obveznosti, nastale v zvezi s tem premoženjem, odgovarjata oba zakonca nerazdelno, kar jasno izhaja iz drugega odstavka 56. člena ZZZDR. Če je prvotoženec prekoračil dogovor z drugo toženko, ker se je zavezal k plačilu še 30.000 DEM, je to stvar njunega notranjega razmerja. Zato se v razmerju do tožnika toženca ne moreta uspešno sklicevati na drugi odstavek 52. člena ZZZDR.

Od začetka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo ali zavarovanje, nobena zakonska določba pa upniku ne prepoveduje, da bi zoper dolžnika, nad katerim je začeta prisilna poravnava, vložil tožbo v pravdnem postopku. Zato mora izvršilno sodišče v primeru, če je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred začetkom prisilne poravnave nad dolžnikom, o predlogu pa se odloča po začetku prisilne poravnave, dovolitveni del predloga zavrniti v skladu s 1. odst. 36. čl. ZPPSL, dajatveni in stroškovni del predloga pa je treba odstopiti pristojnemu sodišču kot tožbo za izdajo plačilnega naloga, čemur navedena dela izvršilnega predloga vsebinsko ustrezata.

Utemeljen ugovor zoper izdani plačilni nalog ima za posledico razveljavitev plačilnega naloga in nadaljevanje postopka z obravnavanjem glavne stvari, ne pa zavrženje tožbe.

Če tožnik vloži tožbo za izdajo plačilnega naloga, namesto izvršbe na podlagi verodostojne listine, mora izkazati pravni interes. Če tega ne stori, sodišče zavrže tožbo.

Tožnik je s tožbo uveljavljal škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve pogodbenih obvez. Zato v tej zadevi ne gre za zapadlo terjatev, ki je verjetno izkazana z verodostojno listino in ni mogoče izdati plačilnega naloga ali izvršilnega sklepa iz 2. odst. 38. člena ZIP. Upnik lahko uveljavi svojo terjatev le s tožbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebuje tudi kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v paricijskem roku poravna upnikovo terjatev. Ker se s tem v izvršilnem postopku pravnomočno ugotovi obstoj terjatve, tožniku, ki razpolaga z verodostojno listino, na podlagi katere je mogoče zahtevati izvršbo, praviloma ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev mandatne tožbe. Enako velja tudi za zahtevek iz redne tožbe, ki temelji na verodostojni listini.

Sodišče mora po 109. členu ZPP pozvati stranko le takrat, ko ima njena vloga take formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati. Opustitev navedbe pravnega interesa ne predstavlja formalne pomanjkljivosti vloge. Tudi v pritožbi navedena okoliščina, da toženec sedaj nima rubljivega premoženja ni razlog, da upnik ne bi vložil izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine. Po 2. odst. 38. člena ZIP izdani sklep postane s pravnomočnostjo izvršilni naslov in podlaga vsem oblikam izvršbe za izterjavo denarne terjatve takrat, ko bo upnik našel rubljivo premoženje dolžnika.

Naknadno navajanje okoliščin, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj pravni interes za izdajo plačilnega naloga, ne more spremeniti dejstva, da je bila mandatna tožba pomanjkljiva v trenutku, ko je sodišče odločalo o njej in jo je zato bilo potrebno zavreči.

S 1.7.1990 sta stopili v veljavo noveli pravdnega (ZPP) in izvršilnega (ZIP) postopka. Novela zakona o izvršilnem postopku je razširila možnost izvršbe na podlagi verodostojne listine na vse listine, s katerimi je možno zahtevati plačilni nalog. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebuje po novem tudi kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v paricijskem roku poravna upnikovo terjatev. Ker se s tem v izvršilnem postopku pravnomočno ugotovi obstoj terjatve, tožniku, ki razpolaga z verodostojno listino, na podlagi katere je mogoče zahtevati izvršbo, praviloma ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev mandatne tožbe. Enako velja tudi za zahtevek iz redne tožbe, ki temelji na verodostojni listini. Za izvršbo na podlagi verodostojne listine zadošča, da je na upniški (tožeči) strani pravna oseba.

Faktura, ki se glasi na tujo valuto - enako velja tudi na izpiske iz poslovnih knjig - ni verodostojna listina po 2. odst. 21. člena ZIP (glej Poročilo VSS 1/86 str.25). Če je obveznost nastala v tuji valuti, je dopustna valutna klavzula (5. in 6. čl. zakona o deviznem poslovanju, Ur.l. RS št. 1/91), sicer pa je po 1. členu zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 17/91) tolar edino zakonito sredstvo na območju Republike Slovenije. Prav tako velja določilo 2.odst.232. člena ZPP, da mora biti listini v tujem jeziku priložen overjen prevod.

Zakon o pravdnem postopku v 29. poglavju ureja izdajo plačilnega naloga, če se tožbeni zahtevek tiče denarne terjatve in je ta terjatev dokazana z verodostojno listino. V konkretnem primeru so bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo plačilnega naloga in prvostopno sodišče je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka plačilni nalog tudi izdalo. Številko žiro računa dolžnika je potrebno navesti, če upnik, ki je pravna oseba, vloži izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine. Ker je tožnik v tem primeru obrtnik, ki ne more vložiti izvršilnega predloga po 21.členu ZIP, zanj ne velja določilo 5.odst. 446.člena ZPP, torej ni razloga, da ne bi mogel vložiti mandatne tožbe.

Če vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine fizična in ne pravna oseba, se, ker gre za sestavljeni postopek, ta predlog obravnava kot predlog za izdajo plačilnega naloga, predlog za dovolitev izvršbe pa se zavrže, ker manjka procesna predpostavka.

Po določilu 2. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. V pravdnem postopku, ki teče po ugovoru zoper plačilni nalog, sodišče ugotavlja le utemeljenost plačilnega naloga in vložitev nasprotne tožbe načeloma ni dopustna.

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebuje po novem tudi kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v paricijskem roku poravna upnikovo terjatev. Ker se s tem v izvršilnem postopku pravnomočno ugotovi obstoj terjatve in tožencu naloži plačilo, tožniku, ki razpolaga z verodostojno listino, na podlagi katere je mogoče zahtevati izvršbo, praviloma ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev mandatne tožbe. Enako velja tudi za zahtevek iz redne tožbe, ki temelji na verodostojni listini.

Sodišče lahko po členu 446/IV ZPP zavrže mandatno tožbo samo takrat, ko so podane zakonske predpostavke za plačilni nalog in izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožnik pa ne izkaže pravnega interesa za pridobitev plačilnega naloga. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane predpostavke za mandatni postopek, saj bi ob pomanjkanju predpostavk iz I. odstavka 446. člena ZPP moralo sodišče uvesti redni pravdni postopek - člen 449/I ZPP. Bremepis oziroma izpisek iz poslovnih knjig so verodostojne listine za vložitev mandatne tožba ali izvršilnega predloga.

Sodišče lahko po členu 446/IV ZPP zavrže mandatno tožbo samo takrat, ko so podane zakonske predpostavke za plačilni nalog in izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožnik pa ne izkaže pravnega interesa za pridobitev plačilnega naloga. Tožeča stranka navaja v mandatni tožbi, da gre za vrnitev preveč plačanega avansa - to pa je terjatev, ki jo je podobno kot odškodninske in kondikcijske zahtevke mogoče uveljavljati le z redno tožbo.

Ni mogoče zavreči tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa v primeru, kadar tožnik ni predlagal izdaje plačilnega nalog in tožbi tudi ni predložil verodostojne listine.