VSM sodba I Cp 681/2005

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje
potrdi.
Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo

tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih

strank zahtevala solidarno plačilo 19,300.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.05.2002 do plačila.

Tožeči stranki je naložilo povrniti toženima strankama

skupaj 830.860,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do

plačila. Ugotovilo je, da se je tožeča stranka

posojilodajalcu Krekovi banki d.d. zavezala kot porok in

plačnik za posojilo 15,000.000,00 SIT, ki ga je s

pogodbo 17.05.1995 najelo podjetje. Posojilo ni bilo

vrnjeno, zato je Krekova banka v izvršilnem postopku že

dosegla prodajo zastavljene nepremičnine last tožeče

stranke, za 9,650.000,00 SIT (od ocenjene vrednosti

19,300.000,00 SIT). Tožeča stranka je s tem pridobila

zakonito regresno pravico zoper posojilojemalca, ki pa

je po zaključku stečajnega postopka izbrisan iz sodnega

registra. Prvotožena stranka - ustanoviteljica in

direktorica izbrisane družbe ne odgovarja za njene

obveznosti, ker niso izpolnjeni pogoji za spregled

pravne osebnosti po 6. členu ZGD. Prvotožena stranka je

ustanoviteljica in direktorica tudi drugotožene stranke,

vendar njeni d.o.o. nista bili medsebojno finančno

povezani ali odvisni. S podjetja ni bilo prenešeno

premoženje na drugotoženo stranko, oziroma toženi

stranki nista povzročili plačilne nesposobnosti

kreditojemalca.

Tožeča stranka izpodbija sodbo prve stopnje iz vseh treh

pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP in predlaga njeno spremembo v

smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno

razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo

sojenje. Vztraja pri svojih trditvah, da sta in

drugotožena stranka tvorila koncern. Plačila iz njunega

medsebojnega sodelovanja niso znana, vendar je sodišče

prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z izvedencem

finančne stroke in z vpogledom v računovodsko

dokumentacijo, čeprav bi bilo s tem mogoče ugotoviti

morebitna prikrajšanja. Drugotožena stranka je, drugače

kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, s pogodbo z

dne 31.07.1996 neodplačno pridobila 13,464.899,00 SIT,

ki jih je nato prikazala kot posojilo podjetju. Toženi

stranki sta s podjetja na drugotoženo stranko prenesli

sredstva in poslovanje. Akceptni nalog za prenos

22,500.000,00 SIT je bil izdan 15.07.1998, ko so

potekali dogovori o vračanju kredita Krekovi banki,

česar sodišče prve stopnje ni ocenilo, kot tudi ne

izpovedbe prvotožene stranke, da je bila drugotožena

stranka sicer v mirovanju od leta 1991 do 1998.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je svoj tožbeni

zahtevek opirala na določbe ZGD o odgovornosti povezanih

pravnih oseb in o odgovornosti družbenikov za obveznosti

družbe pri spregledu pravne osebnosti. Vendar ne

razlikuje dosledno med dejanskim koncernom iz prve

alinee prvega odstavka 463. člena Zakona o gospodarskih

družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93; enako 530. člen

sedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah, uradno

prečiščeno besedilo, ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06,

60/06), za katerega je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da ni obstajal, ker družbi in drugotožena

stranka nista bili v razmerju obvladujoče in odvisne

družbe, in koncernom z razmerjem enakopravnosti, iz

tretje alinee prvega odstavka 463. člena ZGD (530. člena

ZGD-1), ki ga je sodišče prve stopnje prav tako

izključilo. Pritožba sedaj poudarja ta drugi koncern

(pravno samostojne družbe, povezane z enotnim vodstvom,

ne da bi bile pri tem družbe medsebojno odvisne).

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje,

da zgolj isti lastnik in direktor obeh družb (prvotožena

stranka) še ni zadosti za zaključek o takšnem koncernu,

če ni tudi enotnega vodenja, s katerim bi se poslovanje

obeh družb zavestno usklajevalo. Predvsem pa koncern ne

pomeni odgovornosti ene družbe za obveznosti druge

družbe, kar velja še toliko bolj za koncern z razmerjem

enakopravnosti. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo

stranko je že iz tega razloga pravilno zavrnjen.

Po določbi 407. člena ZGD (sedaj 472. člen ZGD-1) za

obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo, družbeniki ne

odgovarjajo. Tožeča stranka se je sklicevala na izjemo

iz četrte alinee prvega odstavka 6. člena ZGD (8. člena

ZGD-1), kadar družbeniki v svojo ali v korist kake druge

osebe zmanjšajo premoženje družbe, in so vedeli ali bi

morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih

obveznosti tretjim osebam. Vendar se pritožbeno sodišče

strinja s sodiščem prve stopnje, da tega ni uspela

dokazati. Niti ni zatrjevala vsega potrebnega. Tožbo je

vložila še zoper, po stečajnem postopku pa ni pojasnila

ali je priglasila svojo terjatev in ali je prejela

kakšno plačilo iz stečajne mase. Odgovornost družbenikov

za obveznosti družbe je v primeru spregleda pravne

osebnosti subsidiarna.

Pritožba neuspešno izpodbija ugotovitve sodišča prve

stopnje, da z družbe na drugotoženo stranko ni bilo

prenešeno premoženje in da toženi stranki nista

povzročili nesolventnosti ter njega stečaja. Ne zanika,

da sta obe družbi poslovno sodelovali po pogodbi

01.01.1995, kar je bilo povsem dopustno, in da je

drugotožena stranka že 11.05.1994 odobrila 1,500.000,00

SIT posojila. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ji ni

in ne more biti znano, koliko storitev je drugotožena

stranka plačala in ali je šlo za morebitno prikrajšanje

oziroma okoriščanje, vendar zmotno meni, da bi sodišče

prve stopnje moralo odobriti dokaz z vpogledom v

računovodske izkaze ter postaviti izvedenca finančne

stroke, ki bi podal strokovno mnenje o medsebojnem

poslovanju obeh družb. Brez postavljenih trditev o tem,

do kakšnih nepravilnosti v medsebojnem poslovanju bi naj

prišlo, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati

dokazov, s katerimi bi tožeča stranka raziskovala ali je

do nepravilnosti res prišlo. Po določbi prvega odstavka

7člena ZPP so stranke dolžne navesti vsa dejstva, na

katera opirajo svoje zahtevke. Pritožbeno sodišče

dodaja, da tožeča stranka ni predlagala izvedenca

finančne stroke. Ta dokazni predlog sta podali toženi

stranki, pri čemer mu tožeča stranka ni nasprotovala,

kar pa ne pomeni njenega dokaznega predloga.

Sodišče prve stopnje je, tako kot glasi, pravilno

razlagalo pogodbo o prevzemu dolga z dne 31.07.1996, s

katero je drugotožena stranka prevzela 13,464.899,00 SIT

dolga podjetja do upnika. S pogodbo je prišlo do

spremembe dolžnika, ne do spremembe upnika, kot to

zmotno navaja tožeča stranka, ki pogodbo prikazuje kot

cesijo terjatve od podjetja na drugotoženo stranko. Tudi

to pogodbo sta v potrditev svojih navedb predložili

toženi stranki, medtem ko tožeča stranka ni zanikala

njene verodostojnosti. Ničesar ni navajala o tem, ali je

drugotožena stranka prevzeto obveznost izpolnila ali ne.

Pritožbene navedbe, da je s tem neodplačno pridobila

znesek 13,464.899,00 SIT, kot tudi navedbe, da je ta

znesek upoštevan v posojilu 14,360.516,00 SIT, ki ga je

drugotožena stranka odobrila podjetju 01.08.1996,

razlika pa da so natečene obresti, zato predstavljajo

nedopustno pritožbeno novost. Med razlogi sodbe prve

stopnje o vsebini listin, in med temi listinami ni

nasprotij, zato ni podana očitana bistvena kršitev

postopka, iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka bi bil

dokazan neodplačen prehod premoženja z na drugotoženo

stranko. Tožeča stranka ga je dokazovala z akceptnim

nalogom z dne 15.07.1998 za 22,500.000,00 SIT, za

katerega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je

Agencija za plačilni promet zavrnila (razen v znesku

411.282,27 SIT) zaradi plačilne nesposobnosti.

Ugotovljeno je bilo, da je bilo takšnih zavrnitev za

45,447.000,00 SIT. Če ni bilo prehoda premoženja, ni

potrebno ugotavljati, zakaj je bil akceptni nalog vložen

prav v času, ko so na Krekovi banki potekali pogovori o

vrnitvi posojila po pogodbi z dne 17.05.1995. Podobno

kot o prenosu premoženja, govori tožeča stranka v

pritožbi tudi o prenosu poslov na drugotoženo stranko

povsem pavšalno, ne da bi v vsem postopku omenila en sam

konkreten posel, ki bi ga drugotožena stranka tako

prevzela. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi

izpovedbo prvotožene stranke o mirovanju drugotožene

stranke, vendar se ta izjava nanaša na dejavnost

finančnega inženiringa, ki je bila le ena od številnih

registriranih dejavnosti obeh družb, ki sta bili

ustanovljeni že leta 1991. Sicer je ugotovilo, da sta

družbi poslovno sodelovali in da je drugotožena stranka

likvidnostno pokrivala. Medsebojno poslovanje obeh

družb, in s tem aktivnost drugotožene stranke, tožeča

stranka v pritožbi sama poudarja.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje,

da prvotoženi stranki ni mogoče očitati, da je pravno

osebo zlorabila zato, da bi dosegla cilj, ki je zanjo

kot posameznika prepovedan, oziroma da je pravno osebo

zlorabila za oškodovanje svojih upnikov, prav tako pa ni

v nasprotju z zakonom ravnala s premoženjem pravne osebe

kot s svojim lastnim premoženjem, ali v svojo korist ali

korist kake druge osebe zmanjšala premoženja družbe.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani,

kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče

paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje

pritožbene stroške.