VSM sodba I Kp 294/2006

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in
p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Obd. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in
sicer povprečnino v znesku 120.000,00 (sto dvajset tisoč
00/100) SIT.

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje

spoznalo obd. za krivega storitve kaznivega dejanja

ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po

prvem odstavku 137. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter

mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu

določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega

leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem

postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo še plačilo

povprečnine v znesku 60.000,00 SIT.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik

zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obd.

oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano sodbo v točki 2

izreka razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo

sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja v

posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna

kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj,

ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko

stanje kazenski zakon nepravilno uporabi ali pa ga sploh

ne uporabi. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je

zato ostalo brez vsake podlage. Kršitev, na katere je

dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo

zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so

bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena,

zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno,

sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi

sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu

očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče

zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne

zaključke prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s

pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženca pa še

dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki

jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne

strinja. Prepričati skuša, da se s soobd. ni prepiral

ter da se je z motiko v roki le branil pred napadom z

vilami, kar so sicer potrdile vse zaslišane priče.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe

navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne

verjame zagovoru obd. ter pričam, ampak zagovoru soobd..

Nobenega dvoma ni, da gre med družinama obeh obdolžencev

za dolgoletne prepire in spore zaradi mej, čiščenja in

uničevanja gramozirane ceste in drugih stvari ter da

spore rešujeta na Okrajnem sodišču v Ljutomeru ali pa z

inšpekcijskimi službami, ki jih običajno obvešča obd.,

saj te okoliščine ni zanikal. Prvostopno sodišče je

povsem utemeljeno verjelo obd., ko je povedal, da sta se

z soobdolžencem prepirala na cesti zaradi raztresenega

gnoja na njej ter da je proti njemu mahal z motiko v

roki, sam pa ga je z vilami udaril po glavi. Obd. in

njegovim ožjim sorodnikom, ki so bili zaslišani kot

priče, pa ni moč verjeti z vso gotovostjo, saj je obd.

navajal, da so vsi trije sorodniki bili ob njem in se

pogovarjali, ko ga je soobd. napadel. Obdolženčeva žena

je namreč povedala, da je v tem času bila v kuhinji in

ko je slišala kričanje, je šla pogledati, kaj se dogaja.

Nobenega dvoma torej ni, da sta se obdolženca na cesti

sprla, pri tem pa je obd. proti obd. mahal z motiko in

ga tako ogrožal, obd. pa je soobdolženca udaril z vilami

po glavi. Prvostopno sodišče je na podlagi vseh

izvedenih dokazov tudi z vso gotovostjo zaključilo, da

obd. pač ni ravnal v silobranu, ko je z motiko mahal

proti soobdolžencu.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja

zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi

stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato

zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek

neutemeljena.

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji se

obdolženčev zagovornik ni pritožil, njen preizkus pa je

pritožbeno sodišče opravilo glede na uveljavljana

pritožbena razloga in določilo 386. člena ZKP. Pri tem

je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za

spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v

korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo

težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo

obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so

pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije,

obdolžencu pa izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne

narave ter mu z njo določilo ustrezno dolgo zaporno

kazen in najkrajšo preizkusno dobo, ki je po mnenju

pritožbenega sodišča prekratka glede na nenehne spore

med obdolžencema.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev

zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti

(prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o

pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je

razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na

določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka

95člena ZKP, povprečnina pa je odmerjena v skladu s

kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona,

torej z upoštevanjem trajanja in zamotanosti postopka

ter premoženjskih razmer obdolženca.