VSM sklep I Cp 1564/2006

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve
stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se

predlog za izdajo začasne odredbe, (da je toženka dolžna do

pravnomočne rešitve tega spora tožniku izročiti v posest in neomejeno

uporabo osebni avtomobil znamke BMW, tip 118 D, letnik 2005, v 8

dneh, pri čemer ugovor zoper začasno odredbo ne bi zadržal njene

izvršitve), zavrne, ker tožnik ni izkazal svoje terjatve kot

verjetne.

Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja,

da niso bile podane zakonske predpostavke za zaseg zgoraj

navedenega avtomobila, ki jih je tožnik že zelo natančno opisal

in se nanje tudi večkrat skliceval, poleg tega pa se

prvostopenjsko sodišče do njih niti ni opredelilo. Očitno je

sprejelo navedbe toženke, da sporno vozilo utegne biti dokaz v

kazenskem postopku, čeprav slednja ni obrazložila, kaj naj bi se

z njim dokazovalo. Nadalje graja tudi mnenje prvostopenjskega

sodišča, da je varstvo za nepravilno izvedene postopke

zagotovljeno v VII. odstavku 148. členom Zakona o kazenskem

postopku - ZKP. To ne more spremeniti dejstva, da za zaseg niso bili

izpolnjeni zakonsko določeni pogoji ter da tožniku zaradi navedenih

nezakonitosti nastaja škoda. Ni mogoče sprejeti stališča, da je

toženkino zadrževanje avtomobila zakonito, saj je nenazadnje bila

tudi ugotovljena istovetnost vozila, končane pa so tudi

kriminalnotehnične preiskave ter da tožnik, kot lastnik vozila

obstoja terjatve nastanka škode ni izkazal in da niso izpolnjene

predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi

in zavarovanju - ZIZ. Po navedenem predlaga, da pritoženo sodišče

izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe

ugodi, tožeči stranki (mišljeno verjetno toženki) pa naloži povrnitev

stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje drugostopenjskega sklepa dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled zadeve pokaže, da je bil tožniku s strani policije odvzet

(pravilno zasežen) osebni avtomobil, ker naj bi bil predmet kaznivega

dejanja, ki ga je storila tretja oseba. Tožnik je s tožbo zahteval

vrnitev vozila, ki ga je kupil na podlagi določbe 92. člena

Stvarnopravnega zakonika - SPZ in povračilo škode, poleg tega pa je

predlagal tudi izdajo začasne odredbe, po kateri bi mu toženka morala

vrniti vozilo v posest in neomejeno uporabo. Sodišče prve stopnje je

njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega

sodišča materialnopravno pravilna in v obrazložitvi zajema tudi vse

razloge o odločilnih dejstvih. Kot navaja že prvostopenjsko sodišče,

je bil zgoraj navedeni avtomobil tožniku zasežen v skladu z določbami

Zakona o kazenskem postopku - ZKP, ki se nanašajo na predkazenski

postopek in sicer na podlagi razpisa iskanja ukradenega vozila v

tujini, ki ga je izdala PP...., po zasegu avtomobila pa je bil

zaseženi avtomobil skupaj s kazensko ovadbo izročen Okrožnemu

državnemu tožilstvu v ....... Ker tudi tožnik sam navaja, da je

predmetno vozilo bilo predmet kaznivega dejanja, je bil navedeni

zaseg (in ne odvzem, kot zmotno navaja tožnik, ko se sklicuje na

določbo 69. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da se smejo odvzeti

predmeti, ki so last storilca kaznivega dejanja in zgolj izjemoma

tudi predmeti ki so last tretje osebe) v predkazenskem postopku,

izveden v skladu z določbo 220. člena ZKP, ki določa, da se

"predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo

biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo...") in

torej zakonit, kot pojasnjuje že tudi prvostopenjsko sodišče. Takšen,

zakoniti zaseg predmetov v zvezi s kazenskim postopkom ima za

posledico začasno omejitev lastninske pravice lastnika tega predmeta.

Zaradi prirejenosti postopkov pa lastnik do konca kazenskega postopka

v pravdi ne more uspešno uveljavljati vrnitve zaseženega predmeta,

ampak odloča o vrnitvi tisti organ, ki vodi (pred)kazenski postopek,

kar je prvostopenjsko sodišče prav tako pojasnilo. Očitka v zvezi z

zmotno uporabo materialnega prava in v zvezi s smiselno očitano

absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega

odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366.

členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki

naj bi se kazala v tem, da sodišče ni obrazložilo vseh dejstev,

pomembnih za odločitev v zadevi (prvostopenjskemu sodišču očita, da

ni navedlo predpostavk za zaseg vozila), sta tako neutemeljena in ju

je treba zavrniti.

Glede na zgoraj navedeno je pritrditi zaključku prvostopenjskega

sodišča, da tožnik ni izkazal svoje terjatve kot verjetne in da

posledično temu tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi

272člena ZIZ.

Zgoraj navedeno je potem, ko pritožbeno sodišče ni zasledilo niti

uradoma upoštevnih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena

ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), narekovalo

zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev prvostopenjskega

sklepa (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi

s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica tožnikovega

neuspeha s pritožbo in temelji na določbi prvega odstavka 165. člena

ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ.