VSM sodba Kp 653/98

Pritožbi obd. B.J. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se mu z uporabo drugega odstavka 50. člena KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a, s katero se mu na prvi stopnji po prvem odstavku 224. člena KZ izrečena kazen dva meseca zapora zniža na 1 (en) mesec zapora ter hkrati izreče, da se ta kazen ne bo izvršila, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.
V ostalem se pritožba obd. B.J. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. B.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu za navedeno kaznivo dejanje izreklo kazen dva meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovani Osnovni šoli F.L.-V prisodilo priglašeni premoženjskopravni zahtevek v znesku 30.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožil obdolženec, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Iz njegove pritožbe se da razbrati, da se zavzema za razveljavitev napadene sodbe oziroma izrek milejše kazenske sankcije.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po oceni pritožbenega sodišča ni podan, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obd. B.J. storil v izreku napadene sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj je obdolženca spoznalo za krivega in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Obdolženec v pritožbi opisuje svoje življenje in "protestira" proti zaključku sodišča prve stopnje, da je "dejanje storil namerno", navaja pa tudi, da je pripravljen plačati le 25.000,00 SIT odškodnine.

Takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Zbrano dokazno gradivo namreč nedvomno kaže, da je obd. J. obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, kakor je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo je namreč, da so bila kovinska vrata, ki jih je obdolženec poškodoval s svojim osebnim avtomobilom, postavljena že vsaj dva meseca pred kaznivim dejanjem. Iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja (l. št. 11) izhaja, da sta bila na levih vratih odlomljena oba tečaja, na desnih pa zgornji, in da je bilo na vratih poškodovanih več navpičnih kovinskih palic, kar nedvomno govori za precej močan udarec v ta vrata. Ker so bila vrata visoka 1,30 m in široka skupaj kar 5,20 m seveda ni možno, da bi jih obdolženec lahko spregledal med vožnjo, zlasti, ker je vanje trčil s prednjim delom avtomobila, pa zato sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovoru "da ni zanalašč zapeljal v ograjo" upravičeno ni verjelo. Obdolženec svoje ravnanje v pritožbi skuša opravičiti "z mladostno nepremišljenostjo in alkoholom", vendar je glede tega treba omeniti, da se obdolženec v tej smeri na glavni obravnavi ni zagovarjal. Ker navedenega tudi v pritožbi ni podrobneje obrazložil, takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče končno tudi meni, da se, glede na ugotovljene poškodbe vrat, višina škode realno ocenjuje.

Obdolženec s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe ni mogel niti malo omajati in je zato njegova pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

Pri preizkusu prvostopne odločbe o kazenski sankciji pa je pritožbeno sodišče, ko je ocenjevalo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri obd. J.podane olajševalne okoliščine ovrednotilo v premajhni meri. Ni namreč moč prezreti, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja star komaj 18 let, da doslej še ni bil kaznovan in da s kaznivim dejanjem povzročena škoda ni posebno visoka. Zaradi tega je na prvi stopnji izrečeno kazen dva meseca zapora znižalo na en mesec zapora.

Pritožbeno sodišče pa tudi meni, da je v obravnavani zadevi moč utemeljeno pričakovati, da bo že opozorilo ob zagroženi kazni na obd.

J. dovolj vplivalo, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Zaradi tega je ugodilo v tem delu utemeljeni obdolženčevi pritožbi in mu izreklo pogojno obsodbo ob splošnem pogoju, da v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja, kakor to izhaja iz izreka te sodbe.

Sodba pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 394. člena ZKP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).