VSL sodba II Cp 1919/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I 197/95 z dne 10.7.1995 v celoti v veljavi in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 16.840,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je res podpisala naročilnico za knjigo Moj zdravnik narava, vendar je to storila zato, ker je bila akviziterka zelo vsiljiva, hkrati pa ji je zagotavljala, da gre del denarja od prodanih knjig v dobrodelne namene. Ker je toženka kasneje zbolela in je imela zaradi bolezni večje stroške, je želela od pogodbe odstopiti in je knjigo v njenem imenu odpovedal sin, najprej telefonsko, nato še pismeno. Tožeča stranka toženke ni opozorila na določila pogodbe, ki se nahajajo v zelo drobnem tisku na hrbtni strani naročilnice. Tako ni bila opozorjena na rok za odstop od pogodbe, kar je bistvena sestavina pogodbe, kar ni v smislu načela vestnosti in poštenja. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi napačno oprdelilo pogodbo po 542. členu ZOR kot pogodbo o prodaji premične stvari na obroke, saj gre za tako pogodbo takrat, ko se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno premično stvar, še predno mu bo kupnina popolnoma izplačana.

V tem primeru temu ni bilo tako, saj je tožnik pogojeval plačilo celotne kupnine pred izročitvijo knjige.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka navaja, da je knjigo naročila, misleč, da gre del izkupička v dobrodelne namene. Tu gre za motiv oziroma nagib za sklenitev pogodbe, ki pa po 53. členu Zakona o obligacijskih razmerjih pri odplačnih pravnih poslih na veljavnost posla ne vpliva.

Nadalje tožena stranka smiselno zatrjuje, da je v času pogodbenega razmerja prišlo do spremembe okoliščin, saj je zbolela in zaradi povečanih stroškov v zvezi z boleznijo ni mogla poravnati kupnine.

ZOR sicer omogoča razvezo ali spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih pride po sklenitvi pogodbe, vendar pa v 3. odstavku 133. člena ZOR določa, da stranka ne more zahtevati razveze ali spremembe pogodbe, če so spremenjene okoliščine nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti. Ker bi morala tožena stranka kupnino za knjigo poravnati v obrokih do 20.2.1994, po lastnih navedbah pa so spremenjene okoliščine, to je bolezen, nastale leta 1995, se na spremenjene okoliščine ne more sklicevati in je njena pritožbena trditev v tej smeri neutemeljena.

Prav tako ni utemeljena trditev v pritožbi, da toženke akviziterka ni opozorila na drobni tisk na hrbtni strani naročilnice, tako da ni vedela, da je odstop od pogodbe možen samo pisno v roku treh dni, saj vestnost, ki se zahteva v pravnem prometu, zahteva od vsakega udeleženca, da prebere in pregleda listine, ki jih podpisuje oziroma se z njimi zaveže k določeni storitvi.

Enako ni utemeljena trditev, da je navedena pogodba v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom enakopravnosti strank, saj sodišče v sami pogodbi takih elementov ni zasledilo. Pogodba sama nima nobenih določil, ki bi toženo stranko pretirano omejevala ali ji nalagala nesorazmerno dajatev oziroma jo na kak drug način spravljala v neenakopraven položaj.

Pravilna je pritožbena trditev tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za prodajo premične stvari na obroke v smislu 542. člena ZOR, kot je pogodbo opredelilo prvostopno sodišče. Pri prodaji na obroke se namreč prodajalec zaveže, da bo kupcu izročil določeno premično stvar, še preden mu bo kupnina izplačana, kupec pa se zaveže, da bo kupnino odplačal v določenih časovnih presledkih. V obravnavanem primeru je iz določb pogodbe med strankama razvidna obveznost kupca za vnaprejšnje plačilo kupnine, ki mu šele sledi izročitev knjige. Pogodbo med strankama je šteti za primer prodaje s posebnim dogovorom, saj smejo po 20. členu ZOR stranke svoja obligacijska razmerja prosto oblikovati, pri čemer pa ne smejo kršiti ustavnih načel, prisilnih predpisov ali morale. V obravnavanem primeru je dogovor strank v predpisanih okvirih oziroma v okviru dovoljene dispozicije strank in navedenih omejitev pri sklepanju pogodbe stranki nista kršili. Zato sodišče ne more posegati v njuno pogodbeno razmerje, temveč lahko le ugotavlja, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe s toženo stranko upravičena terjati izpolnitev pogodbe, torej plačilo kupnine, kot je odločilo prvostopno sodišče.

Zaključiti je torej, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilo materialnopravno odločilo. Tožena stranka je uveljavljala tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga ni obrazložila, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu po uradni dolžnosti kršitev postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP tudi ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).