542. člen ZOR

Pri obročnih odplačilih ene terjatve je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto. Pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve.

Ker odškodnina ne sme presegati škode, je pri presoji veljavnosti pogodbenih klavzul o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa odločilno predvsem, ali določajo, da je vsoto leasinških obrokov treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu, ter ali je skladno s 3. odstavkom 266. člena ZOR določeno, da je potrebno odšteti preostalo vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tudi če sodišče v končni fazi presodi, da je pogodbena klavzula o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa veljavna, mora vseeno upoštevati ugovore leasingojemalca za zmanjšanje odškodnine zaradi opustitve ukrepov, ki bi lahko zmanjšali škodo (4. odstavek 266. člena ZOR) in nanje odgovoriti. Vse navedeno pa je potrebno nenazadnje presojati tudi v luči ZVPot, še posebej v luči določb o ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev (23. člen ZVPot).

Prava volja strank je bila prenesti lastništvo letala Tobaga na toženo stranko, saj je bilo to pred tem kupljeno in uvoženo za potrebe tožnikov, ki so se odločili, da bodo letalo prodali. Kupnino pa bi ALC tožnikom izplačal tako, da bi pod določenimi pogoji plačeval obroke posojila, kar ustreza definiciji prodaje na obroke, in ne pomeni hkratne sklenitve posojilne in prodajne pogodbe. Za prenos lastninske pravice na letalu se po določbah ZOTMR zahteva pisnost, če te ni, je takšen posel brez pravnega učinka. Namen, zaradi katerega se zahteva pisnost takšnih pravnih poslov, ne dopušča realizacije tovrstnih ustnih dogovorov, saj je pisnost predpisana zaradi varstva javnega interesa.

Pri obravnavi leasing pogodbe, ki ima elemente prodajne pogodbe, je sodišče dolžno uporabiti kogentne določbe ZOR o varstvu kupca posameznika pri prodaji na obroke in kogentne določbe ZVPot o varstvu potrošnika pri prodaji na obroke.

Pogodba o dobavi blaga (knjig), sklenjena po telefonu, je pogodba sklenjena na daljavo, ki jo ureja ZVPot.

Toženčeva obveznost plačati dogovorjene obroke temelji na samih pogodbenih določbah, pa tudi na prvem odstavku 542. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 550. člena ZOR. Neresnične so toženčeve trditve, da naj bi ves čas postopka izpodbijal "izvršitev očitanega dejanja in predlagal izvedbo dokazov s pričami, listinami, grafologom". Toženec ni konkretno zanikal ničesar, tudi sklenitve pogodbe ne, kot omenjeno pa tudi ni predlagal nobenega dokaza. S svojo pasivnostjo je povzročil, da je sodišče lahko preverjalo le tožničine trditve in izvedlo z njene strani predlagane dokaze. Toženčeva pasivnost je vsaj sovplivala na zanj neugoden izid postopka. Ob njej je mogoče vse ostale revizijske trditve opredeliti le kot na revizijski stopnji nedovoljeno uveljavljanje novot.

V pogodbi dogovorjeni sporazum o takojšnji zapadlosti celotne obveznosti zaradi neplačila dveh obrokov velja, vendar z dodatkom, skladnim z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Ker ZOR ne ureja pogodb o leasingu, se zanje smiselno uporabljajo tiste zakonske določbe, ki so po značilnosti najbližje konkretni pogodbi. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na uporabo 550. člena ZOR, kadar se še uporabljajo pravila o prodaji na obroke. Obveznost prvega toženca odplačati kredit temelji na pogodbi o leasingu in na prvem odstavku 542. člena v zvezi s 550. členom ZOR. Obveznost druge toženke pa temelji tudi na pogodbi o leasingu, ki jo je podpisala in pri kateri je nastopala kot porok in plačnik, ter na 3. odstavku 1004. člena ZOR.

Pogodba o leasingu mora res biti sklenjena v pisni obliki, sodišču pa je bila predložena le pogodba s podpisi obeh tožencev, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zaradi pretežne izpolnitve pogodbe v skladu s 73. členom ZOR napaka v obliki sanirana. Toženec ne more uveljavljati neveljavnosti pogodbe zaradi okoliščine, ki je na njegovi strani. Gre za ugovor, da je bila pogodba neveljavno sklenjena, ker on ni izpolnil pogodbene obveznosti o sklenitvi kasko zavarovanja za avtomobil, pač pa naj bi to storil nekdo drug. Kršitev pogodbenih določb ene stranke ne more iti v škodo druge pogodbene stranke, zlasti pa ne more vplivati na samo veljavnost pogodbe, saj izpolnjevanje ali neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pomeni, da je bila pogodba že sklenjena.

Ni dopustno predlagati prič, da bi le-te navajale pravno pomembna dejstva, kajti navajanje dejstev je dolžnost strank. Sodišče je ravnalo prav, ker ni zaslišalo predlagane priče, saj tožena stranka ni navedla konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlagane priče. Tožeča stranka je vozilo prodala in kupnino odštela od dolga tožene stranke, s čimer je jasno pokazala, da je tožena stranka upravičena do zmanjšanja dolga za vrednost vrnjenega vozila, saj je tožeča upravičena terjati celotno plačilo po pogodbi o leasingu in je z vrnitvijo vozila torej obogatena. Glede na to pa tožeča ni upravičena prodati vozila za kakršno koli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki bi jo kot dober gospodar lahko iztržila s smotrnim ravnanjem.

Vsebina tožničine obveznosti je bila v izročitvi knjig, medtem ko zaveza o pošiljanju položnic ni del obveznosti tožeče stranke v tem smislu, da bi kakorkoli vplivala na to, da tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, to je plačati kupnine.

pogodbe prodaja premične stvari, pri kateri se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno stvar, še preden bo kupnina v celoti plačana. V tej zadevi pa gre za prednaročilo, katerega značilnost je, da kupec v celoti vnaprej poravna kupnino, prodajalec pa mu zato praviloma zagotavlja nižjo ceno.

Ne gre za prodajo na obroke v smislu 542. člena ZOR, če se kupec zaveže plačati kupnino za premično stvar pred izročitvijo te stvari. Lahko gre za primer prodaje s posebnim dogovorom v okviru dovoljene dispozicije strank.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov iz stečajnega spisa pravilno sklepalo, da tožeča stranka za to tožbo nima pravnega interesa v smislu drugega odstavka 187. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala ugotovitev obstoja terjatve za četrti in peti obrok v skupnem znesku 36,442.000,00 SIT s pripadki, ne pa tudi plačila šestega in sedmega obroka. Iz napotitvenega sklepa stečajnega senata izhaja, da je bila tožeča stranka napotena na pravdo le za neplačane obroke najemnine, ne pa za pogodbeno dogovorjeno odškodnino v višini 7,421.183,25 SIT s pripadki. Prodaja na obroke je urejena v 6. odseku sedmega oddelka prodajne pogodbe (primeri prodaje s posebnimi dogovori). Drugi odstavek 542. člena ZOR določa, da se določbe tega odseka o prodaji na obroke uporabljajo le, če je kupec posameznik. Ker je tožena stranka pravna oseba, zato ni mogoča uporaba pravil o prodaji na obroke v smislu prvega odstavka 550. člena ZOR. Napačna pravna opredelitev sodišča prve stopnje za nadaljnjo odločitev niti ne bo bistvena. Učinki razdrte pogodbe, ki je nesporno bila razdrta med pravdnim

Če kupec plačuje obroke, še preden mu je stvar izročena, ne gre za obročno prodajo, ampak za prodajo s posebnim dogovorom o plačilu kupnine.

Ne gre za prodajo na obroke, če mora kupec kupnino v celoti plačati še pred izročitvijo stvari.

Če naj bi kupec plačeval po obrokih, še preden mu je stvar izročena, ne gre za obročno prodajo, ampak za prodajo s posebnim dogovorom o plačilu kupnine.

Nična je določba pogodbe o prodaji na obroke, da bo prodajalec kupcu izročil stvar šele, ko mu bo kupnina v celoti plačana.