VSL sodba II Cp 1222/99

1. Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. odstavek izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.
2. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se odločitev o stroških pravdnega postopka spremeni tako, da je prvo- tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 142.915,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.19998 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke in ugotovilo, da v zapuščino pokojne, rojene, po kateri teče zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. D 395/93, ne spada 21 % nepremičnine vl. št. 146 k.o., v izmeri 423 m2, kar vse se iz omenjene zapuščine izloča v korist tožnika (1. odstavek izreka).

Prvemu tožencu, je naložilo, da je dolžan povrniti tožniku njegove potrebne pravdne stroške v znesku 292.771,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.198 (očitno je mišljeno: 1998) dalje do plačila (2. odstavek izreka). Kar pa je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, v tožbi je namreč uveljavljala 1/3 delež na navedeni nepremičnini, je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo (3. odstavek izreka).

Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožili tožeča stranka in prvotožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del prvostopenjske sodbe (3. odstavek izreka) iz vseh razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku, kot je bil modificiran na zadnji glavni obravnavi, ugodi v celoti, torej tudi v njegovem zavrnilnem delu. V obrazložitvi svoje pritožbe tožeča stranka navaja, da sodba ni pravilna. Tožeča stranka je aktivno legitimirana za postavitev takega tožbenega zahtevka, kot je bil oblikovan na zadnji glavni obravnavi. Tožeča stranka je namreč originarno pridobila svoj solastninski delež na vl. št. 146 k.o. in je torej bila z zemljiškoknjižnimi lastniki solastnica nepremičnin vl.št. 146 k.o. že pred zapustničino smrtjo, oziroma najkasneje z njo. Ker tožnikov solastninski delež ni bil določen v razmerju z ostalima zemljiškoknjižnima lastnicama, od katerih ena je zapustnica, je bil tožnik vsekakor upravičen postaviti tožbeni zahtevek tako, da se postavijo solastninska razmerja med njim in ostalima solastnicama.

Istočasno tak tožbeni zahtevek pomeni tudi ugotovitev obsega zapuščine. Zahtevek pa istočasno tudi pomeni prilagoditev zemljiškoknjižnega stanja dejstvu, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik solastnik nepremičnine do 21 %. Ker je tako tožnikova aktivna legitimacija v celoti izkazana, je po mnenju tožeče stranke pritožba utemeljena.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi izpodbija le odločitev o stroških pravdnega postopka zaradi kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče to odločitev (2. odstavek izreka) razveljavi in o stroških določi v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP oziroma podrejeno, da to odločbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje glede stroškov. V obrazložitvi navaja, da obrazložitev sodbe glede stroškov ni skladna z dejstvi, ki bi jih sodišče moralo vzeti v obzir in se do njih opredeliti, ko je odločalo o teh stroških. Ker sodišče tega ni storilo, je sodba v tem delu napačna in ni v skladu z določbami ZPP o odmeri stroškov (2. odstavek 154. člena). Sodišče namreč brez zadržkov ugotavlja, da je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela v celoti, vsled česar je prvi toženec dolžan tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške.

Sodišče pri tem ni upoštevalo, da je prvi toženec tožniku priznaval zahtevek po temelju glede njegovih vlaganj, pa tudi do višine 10.000 DEM, pri čemer je že v odgovoru na tožbo napovedal, da bo pripoznanje zahtevka po višini korigiral na podlagi cenitve nepremičnine. To je tudi storil in tožbeni zahtevek, kot je njegova utemeljenost izhajala iz cenitve, tudi v celoti priznal na zadnji glavni obravnavi. Tožnik je najprej vtoževal izločitev 1/2 zapustničnih 2/3 nepremičnine oziroma 1/3 celote, vendar je z zahtevkom uspel le do višine 21 % oziroma 30 % manj od prvotno postavljenega zahtevka. Tožnik poleg tega ni uspel s svojim zahtevkom, da se ugotovi tudi velikost darila, ki ga je od zapustnice prejela tožeča stranka, kar je razvidno tudi iz izreka sodbe. Prvotoženi ni nikoli oporekal tožniku njegovih vlaganj v celoti. Po višini se je zahtevku protivil zato, ker je bil močno pretiran, kar je pokazala tudi sama cenitev.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka je v tožbi z dne 6.12.1995 zahtevala ugotovitev, da za potrebe zapuščinskega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem Novo mesto v zadevi pod D 395/93 po pokojni, da 1/2 zapustnici pripadajočega solastninskega deleža na nepremičninah vl.št. 146 k.o.

ni zapuščina, ampak je last tožnika. Toženci naj bi bili kot dediči po pokojni dolžni to priznati in dovoliti, da se pri zapustničinem zemljiškoknjižnem deležu 2/3 pri navedenih nepremičninah vkljiži lastninska pravica za tožnika do 1/2 tega deleža. To pomeni, da je tožnik v tožbi zahteval, da se pri celotni nepremičnini vl. št. 146 k.o. vknjiži lastninska pravica zanj do 1/3. Šele na zadnji glavni obravnavi po dolgotrajni pravdi dne 23.4.1998 je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek "modificirala" tako, da je poleg prvotno postavljenega zahtevka zahtevala še ugotovitev, da je druga toženka na podlagi darila solastnica nepremičnin vl. št. 146 k.o. do 26%.

Druga toženka pa je v zemljiški knjigi vknjižena pri navedenih nepremičninah do 1/3, kar pomeni, da je tožnik zahteval zmanjšanje njenega deleža. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da so toženec in vse tri toženke enotni in nujni sosporniki. Isto pa velja seveda tudi za tožbo tožeče stranke po prej navedeni razširitvi tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer dovolilo, kar pa seveda praktično pomeni, da bi lahko le vsi preostali solastniki, to je tožnik in prvi toženec, tretja toženka in četrta toženka skupaj kot enotni in nujni susporniki tožili drugo toženko na zmanjšanje njenega, v zemljiški knjigi vpisanega solastninskega deleža do 1/3 na 26 %. Iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da za tak zahtevek sam tožnik ni bil aktivno legitimiran. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor presega 21 %, kolikor je tožnik na zadnji glavni obravnavi tudi zahteval s skrčenjem prvotnega tožbenega zahtevka, je zato povsem pravilna in zakonita.

K pritožbi prvotožene stranke: Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških utemeljijo s tem, da je tožeča stranka s svojim tožbenih zahtevkom uspela, zato jih je prvotožena stranka dolžna povrniti potrebne pravdne stroške, ki jih je odmerilo v znesku 292.771,20 SIT. Prvotožena stranka v svoji pritožbi utemeljeno trdi, da je takšna odločitev napačna, saj tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom dejansko ni uspela v celoti, temveč le s 63 %. V tožbi, kot je bilo že prej navedeno, je zahtevala 1/3 solastninski delež na navedeni nepremičnini, uspela pa je le do 21 %. Nadalje je na zadnji obravnavi, kot je tudi že bilo obrazloženo, tožeča stranka razširila svoj tožbeni zahtevek še na ugotovitev, da solastninski delež druge toženke ni 1/3, kot je vknjiženo v zemljiški knjigi, temveč le 26 %, kar pa je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v pravdi uspela v celoti, je torej v povsem jasnem v nasprotju z navedenimi dejstvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela le s 63 %.

V zvezi z že omenjenim dodatnim tožbenim zahtevkom, ki pomeni razširitev tožbe, postavljenim na zadnji glavni obravnavi, namreč niso nastali nobeni dodatni posebni stroški. V posledici te ugotovitve pa to pomeni, da je glede na uspeh v pravdi, torej 63 %, prvi toženec dolžan povrniti tožeči stranki le 184.445,80 SIT njenih pravdnih stroškov na prvi stopnji, seveda pa je glede na uspeh prvotožene stranke, tožeča stranka prvemu tožencu dolžna povrniti 37 % njegovih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in taksno tarifo na 112.245,00 SIT, 37 % od tega zneska torej znaša 41.530,60 SIT. Pobot obeh navedenih zneskov pokaže, da je prvi toženec dolžan tožniku povrniti le 142.915,20 SIT njegovih pravdnih stroškov in ne 292.771,20 SIT, kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. odstavek izreka) potrdilo (368. člen ZPP).

Pritožbi prvotožene stranke glede pravdnih stroškov pa je ugodilo in to odločitev prvostopenskega sodišča ustrezno spremenilo, kot je bilo že prej obrazloženo (4. točka 373. člena ZPP v zvezi z 381. členom ZPP).