381. člen ZPP

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v izreku besedo "jugovzhodnem" nadomestilo z besedo "južnem". Taka sprememba prostorskega položaja, torej zemljepisne lege stvarne služnosti pomeni spremembo njene istovetnosti. Revizija ima namreč prav, da med pojmoma jugovzhod in jug ne obstaja kvantitativna, temveč kvalitativna, prostorska razlika. Jugovzhod pomeni smer na zemlji med jugom in vzhodom, kar je prostorsko nekaj drugega od smeri, ki jo opredeljuje jug, ki pomeni del geografske celote, ki je obrnjen proti položaju sonca opoldne. Glede na to, da je prostorska opredelitev služnosti do te mere skopa, da pomeni njena prostorska koordinata glede na strani neba edino prostorsko oporno točko za prepoznavo njene lege, revizijsko sodišče pritrjuje reviziji, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo tožniku dosodilo bodisi nekaj drugega od tistega, kar je zahteval, bodisi nekaj več.

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je pritožbi tožnika delno ugodilo in mu iz naslova nepremoženjske škode prisojeno odškodnino zvišalo za 11.400,00 EUR, preseglo znesek zavarovalne vsote 55.900 EUR, na katerega je v ugovoru opozorila tožena stranka. Tako ima tožena stranka prav, da je z zvišanjem odškodnine njen ugovor postal pravno pomemben, v sodbi sodišča druge stopnje pa o njem res ni nobenih razlogov. Sodišče druge stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ima prav, ko opozarja, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno odločitvijo glede obresti delno prekoračilo tožbeni zahtevek (381. člen ZPP). Glede na to, da je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi medsebojne povezanosti že razveljavilo celotno odločitev v ugodilnem delu, bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku pri odločitvi o zahtevku v obrestnem delu upoštevati, od kdaj je tožnik sploh zahteval zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov prisojene odškodnine in zakonske zamudne obresti prisoditi le v okviru zahtevka.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali odsotnost vsakršne obrazložitve sodišča druge stopnje, da se prisojena odškodnina zviša nad zavarovalno vsoto, dogovorjeno z zavarovalno pogodbo med toženo stranko in njenim zavarovancem, ki je odgovoren za škodo, pomeni bistveno kršitev določb postopka, - ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo o teku zamudnih obresti od datuma, od katerega jih tožeča stranka ni zahtevala, prekoračilo tožbeni zahtevek in posledično bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo.

Če je dajatveni zahtevek določno opredeljen po višini, sodišče v socialnem sporu nima pravne podlage, da bi tožeči stranki prisodilo nekaj več glede na njen zahtevek.

Ravnanje tožencev, ko sta novembra 2014 pri upravi enoti objavila namero o prodaji kmetijskega zemljišča, nato pa mimo upravnega postopka v pravdi, kjer ju je tožil tisti kupec, ki sta mu nepremičnino želela prodati, ravnala pasivno, tako da je prišlo do izdaje zamudne sodbe v korist tega kupca, ima vse znake nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Zamudne sodbe v takem primeru ni mogoče izdati, ker za njeno izdajo niso izpolnjeni vsi pogoji.

Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da gre za dokaz informativne narave, ker je tožena stranka podala zgolj pavšalen ugovor, da je po tožeči stranki predložen obračun realnih in zamudnih obresti napačen. Ta pavšalen ugovor je bil podan na naroku, drugih ugovorov zoper višino obračunanih zamudnih obresti pa tožena stranka ni podala. Ni mogoče soglašati s pritožnico, da že njeno nestrinjanje s predloženim izračunom terja preveritev pravilnosti izračuna s pomočjo izvedenca ali z izračunom, ki ga izvede sodišče sámo. Izračun bi tožena stranka lahko sama preverila, potem pa na podlagi svojega izračuna argumentirano nasprotovala posameznim postavkam v obračunu ali metodi obračunavanja in posledično višini kapitaliziranih obresti.

V času trajanja stečajnega postopka lahko vloži tožbo za plačilo skupne škode zoper razrešenega stečajnega upravitelja novi stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika za račun stečajne mase.

Sprememba tožbe po tem, ko tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznava v celoti, ni več dopustna. Višina odškodnine zaradi imisij – hiša tožnic je od ceste oddaljena 15 metrov, prva tožnica pa je bila v relevantnem obdobju, t.j. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, kot vodja lokala v domači hiši prisotna ves čas.

Tožeča stranka mora za obstoj odškodninske obveznosti dokazati škodo, nedopustnost ravnanja in vzročno zvezo med njima, krivda pa se domneva. Tožnica z navedbami ni opredelila konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki bi zmoglo odvrniti škodo ter kršitve takšnega ravnanja. Prav tako ni zatrjevala vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami (neskrbnim ravnanjem zdravilišča) in nastalo škodo. Tožba s takšno dejansko podlago je sicer popolna (jasno je, da tožnica uveljavlja povrnitev škode zaradi časovno in krajevno določenega dogodka), ne pa tudi sklepčna. Ob odsotnosti trditvene podlage je nemogoče govoriti o nedopustni (protipravni) opustitvi in njeni vzročni zvezanosti s škodo in je tako lahko le zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje glede primarnega zahtevka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v nov postopek, podrednega zahtevka sploh ne bi smelo presojati.

Ker gre v obravnavani zadevi za klasično kupno pogodbo iz leta 1966, za katero ni bil podlaga nobeden od predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, za zahtevo za denacionalizacijo velja splošna časovna meja, torej Ustava iz leta 1963. Ta pogoj ni bil izpolnjen, zato je bila odločitev o neutemeljenosti zahteve materialnopravno pravilna. Sklep nepravdnega sodišča o napotitvi na pravdo ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP. Res je sicer po drugem odstavku 56. člena ZDen zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija, vendar se ta določba glede na prvi odstavek istega člena nanaša samo na sodno odločbo, s katero je odločeno o denacionalizaciji, sklep glede napotitve na pravdo pa ni taka odločba. Enako velja za revizijsko izpodbijani sklep o začasni odredbi.

Res je sicer, da je obseg izpodbijanja prvostopenjske sodbe v pritožbi tožene stranke nekonsistentno opredeljen in da je obrazložitev njene pritožbe v nasprotju s pritožbenim predlogom. Vendar je za opredelitev obsega izpodbijanja relevanten prav slednji, ki spričo decidiranosti ne dopušča nobenega dvoma, saj je celovito formuliran kot izrek sodbe, za katerega se je tožena stranka zavzemala in po katerem naj bi bila „dolžna plačati tožeči stranki ... znesek 2,251.956 SIT“. Sodišče druge stopnje je kljub izrecnemu pritožbenemu predlogu tožene stranke, da naj bo obsojena na plačilo odškodnine tožniku v znesku 2,251.956 SIT, toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine tožniku v znesku (le) 1,431.956,30 SIT. S tem je delno (za znesek 820.000 SIT oziroma sedaj 3.421,80 EUR) poseglo v že pravnomočni obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki v postopku s pritožbo (s pritožbo tožene stranke) ni bil izpodbijan. Odločitev o soodgovornosti tožnika ne temelji na očitku tožniku, da zavarovancu tožene stranke ni preprečil vožnje avtomobila v pijanem stanju (ali da morda njegova prizadevanja v tej smeri niso bila zadostna), temveč na dejstvu, da je pristal na vožnjo s pijanim vozni

Zavarovalna pogodba ni bila sklenjena, ker ponudba za sklenitev pogodbe ni bila izročena zavarovalnici. Podana je odškodninska odgovornost posrednika, ki je z malomarnim nadzorom nad sodelavci in nad originalnimi obrazci z oznakami zavarovalnice in posrednika, opustil skrbnost, ki je potrebna po običajnih normah obnašanja, ter s tem omogočil C. C., da se je lažno predstavil za njegovega zastopnika in pri tožnici ustvaril vtis, da bo s podpisom ponudbe prišlo do sklenitve zavarovalne pogodbe, vendar te ponudbe ni dostavil zavarovalnici.

Ne moti, da je sodišče prve stopnje zavrglo vlogo, kljub temu da v zakonu o tem ni posebne, izrečne določbe, saj je sankcija za vložitev vloge po izteku nepodaljšljivega zakonskega roka njeno zavrženje, kot to izhaja iz predpisov, ki veljajo za posamezna procesna dejanja, npr. za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ugovor proti plačilnemu nalogu, redna in izredna pravna sredstva. Tisti del vročilnice, ki jo izpolni sodišče, je javna listina. Javna listina pa dokazuje resničnost tistega, kar je na njej navedeno. Vendar pa je dovoljeno dokazovati nasprotno, pri čemer dokazno breme (z vsemi možnimi dokazili) nosi stranka, ki trdi, da je bila vročilnica nepravilno sestavljena. Sodišče ob izdaji zamudne sodbe ne raziskuje, ali je podano dejansko stanje, na katero opira tožnik svoj zahtevek, dejanskega stanja ne raziskuje glede resničnosti, ampak podane navedbe samo pravno vrednoti, tj. presodi, ali iz dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo zatrjuje v zahtevku.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo, s katero so delavci eno leto po izvedenem prehodu zahtevali razveljavitev sklepa o prehodu v novo ustanovljene hčerinske družbe in vrnitev na delo k prvotnemu delodajalcu, potem, ko jim je delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehala zaradi stečaja. Ker delodajalec tožnikom ni izdal individualnih sklepov o prehodu v novo nastale hčerinske družbe (obstajal pa je poimenski seznam, kateri delavci bodo prešli k novim delodajalcem), bi morali tožniki, v kolikor so menili, da je s takim ravnanjem (konkudentna dejanja) delodajalec kršil njihove pravice, vložiti v 15 dneh zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v skladu z 2. odstavkom 80. člena ZTPDR.

Dejstva, na katera opira tožnik tožbeni zahtevek, morajo biti jasno in nedvoumno navedena. Biti morajo taka, da bi bilo mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi, če bi se v pravdi izkazala za resnična.

Če tožnik, ki zahteva nadomestilo oz. nagrado za inovacijo, pri toženi stranki ni bil nikoli v delovnem razmerju, ne gre za spor, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče, ampak za spor, za katerega je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Zgolj ustna delavčeva pripomba delodajalcu, da je njegovo ravnanje nezakonito, ker delavcu ni izdal pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč mu je zgolj zaključil delovno razmerje v delovni knjižici, ne zadostuje za dopustnost vložitve tožbe, saj tožnik predhodno ni uveljavil varstva pravic pri svojem delodajalcu z ustrezno pismeno vlogo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.

Dolžnica sklepa o domiku in posledično poplačila svoje obveznosti nima interesa izpodbijati iz razloga, ki zadeva obstoj pravic tretjih na nepremičnini.