VSL sklep I Cp 2120/98

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se pod točko 1, 2 in 3 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi na predlog tožeče stranke izdalo sklep o začasni odredbi, pri čemer je v sklepu pod točko 1, 2 in 3 navedena vsebina te začasne odredbe, medtem ko je pod točko 4 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tistega dela začasne odredbe, s katerim je bilo predlogu za izdajo le te ugodeno, sodišče prve stopnje ni obrazložilo in se je pri tem sklicevalo na določilo 239. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ v zvezi s 4. odst. 44. čl. ZIZ.

Tožena stranka je proti izdani začasni odredbi obširno ugovarjala. V ugovoru je navedla razloge, zaradi katerih šteje, da začasna odredba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je štelo, da je ugovor neutemeljen in ga je po določbi 2. odst. 54. čl. ZIZ in 3. odst. 58. čl. istega zakona odstopilo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Sklepa ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po čl. 354/2 tč. 13 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ. Sklep je bilo zato treba razveljaviti in ga vrniti sodišču prve stopnje, da bo o stvari ponovno odločilo (čl. 369/1 ZPP v zvezi s čl. 380 tč. 3 in čl. 381 istega zakona in v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, 239. čl. ZIZ res pravi, da so določbe ZIZ smiselno uporabjajo tudi za zavarovanje. Ker ima torej po teh določbah sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi (glej čl. 268/1 ZIZ), bi res kazalo, da glede na določbo čl. 44/4 ZIZ ni potrebno obrazložiti sklepa o začasni odredbi, s katerim je predlogu ugodeno. Vendar pa čl. 44/4 ZIZ določa samo to, da mora biti obrazložen sklep o izvršbi, s katerim je predlog za izvršbo delno ali popolnoma zavrnjen. Ta določa torej pomeni, da sicer ni potrebno, da je v vsakem primeru obrazložen sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno, ne pomeni pa, da sklep mora biti brez obrazložitve. V zvezi s tem je treba opozoriti še na določbo 15. čl. ZIZ, ki napotuje na uporabo določb ZPP. Ta v 1. odst. 345. čl. določa, kdaj mora biti sklep obrazložen in pravi med drugim, da je sklep lahko obrazložen tudi v "drugih primerih", kadar je to potrebno. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sklep o začasni odredbi sklep, ki ga je treba obrazložiti, ker je to potrebno. Ta potreba namreč izhaja iz določb ZIZ, ki urejajo ugovor. Po 2. odst. 54. čl. ZIZ (glej tudi čl. 58/3 ZIZ) pošlje sodišče prve stopnje neutemeljen ugovor višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. V obravnavanem primeru gre namreč za tako situacijo. Če naj tedaj višje sodišče odloči o ugovoru kot o pritožbi, mora sklep imeti obrazložitev. Po določbi 15. čl. ZIZ v zvezi s čl. 381 ZPP se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo. Iz kakšnih razlogov je sodbo mogoče izpodbijati, je določeno v čl. 353/1 ZPP; kdaj je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, pa je določeno v 2. odst. čl. 354 ZPP. Med temi kršitvami je naveden tudi primer, ko sodba - torej sklep v obravnavanem primeru - nima razlogov in torej odločbe ni mogoče preizkusiti.

Po vsem povedanem bo torej moralo sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno obrazloženo odločiti tudi glede tistega dela, s katerim je predlog ugodilo. Glede na razloge za razveljavitev sklepa pa na pritožbene trditve ni potrebno odgovarjati.