VSL sodba I Cp 1261/98

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da dopusti poplačilo terjatve s sodno prodajo nepremičnin - stanovanje ..., last tožene stranke ter v izreku o stroških ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem delu (s katerim je toženi stranki naloženo plačilo glavnice z obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 30.000 Dem v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju A Banke d.d. Ljubljana z obrestmi od tolarske protivrednosti zneska 30.000 Dem od 27.6.1996, ki jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za devizne hranilne vloge v Dem na vpogled ter je dolžna dopustiti poplačilo te terjatve s sodno prodajo nepremičnin - stanovanja ..., ki je last tožene stranke. V presežku je obrestni del tožbenega zahtevka in podrejenega zahtevka zavrnilo in toženi stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 207.840,00 Sit.

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta tožena stranka in prvi stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP.

Tožena stranka navaja, da do sklenitve pogodbe po 26. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni prišlo, saj se pravdni stranki pred podpisom pogodbe nista nikoli srečali, nista dosegli soglasja volj in se zedinili o bistvenih sestavinah, tožeča stranka pa pogodb tudi ni podpisala. Iz pogodbe z Z. d.o.o. izhaja, da bo tožniku posredoval posojilo 100.000 Dem (ne 30.000 Dem), iz posredniške in posojilne pogodbe pa, da je toženec plačeval obresti in glavnico na sedežu Z.

d.o.o. in da se bodo ti zneski tožniku tu tudi plačevali. Jasno je torej, da je v zavezi do tožnika le Z. d.o.o., ne pa toženec osebno.

Bistvo posredniške pogodbe je, da si posrednik prizadeva spraviti v stik stranke, ki se bodo pogajale za sklenitev pogodbe, ni pa sklenitev posredniške pogodbe že tudi sklenitev nadaljnje posojilne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin. Z. d.o.o. niti po 813. čl.

ZOR niti na podlagi posredniške pogodbe ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe med pravdnima strankama. Glede delnega plačila 3.600 Dem ni jasno, zakaj sodišče verjame tožniku in ne Z. d.o.o., da je dobil plačanih 26.000 Dem, saj je Z. d.o.o. predložil izvleček izvedenskega mnenja, ki predstavlja bolj zanesljiv dokaz kot pa tožnikova izjava. Tudi to, da je tožniku po posojilni pogodbi vrnil del posojila Z. d.o.o. ne pa toženec, kaže, da je do tožnika zavezan Z. d.o.o. in ne toženec. V zvezi z ugovorom litispendence oziroma razsojene stvari, ker je tožnik terjatev, ki je predmet spora, prijavil tudi v stečajni postopek Z. d.o.o., pa meni, da je bistven zahtevek, o katerem teče pravda, ne pa stranke. Tudi pogodba o zastavi nepremičnin ni bila sklenjena med pravdnima strankama, razen tega pa je stanovanje vpisano v zemljiško knjigo, zastavna pravica pa se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Ker posojilna pogodba in pogodba o zastavi nepremičnin med pravdnima strankama nista bili sklenjeni, zastavna pravica pa tudi ne vpisana v zemljiško knjigo, tožnik ni upravičen do poplačila terjatve iz nepremičnine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

Prvi stranski intervenient (v nadaljevanju stranski intervenient) v pritožbi navaja, da sta tožeča stranka in stranski intervenient dne 20.2.1996 sklenila pogodbo o posredniškem zastopanju in tožeča stranka je vložila določena sredstva pri stranskem intervenientu - gre torej za določeno kreditno razmerje. Na podlagi te pogodbe sta stranski intervenient in toženec dne 27.3.1996 sklenila posojilno pogodbo, s katero je stranski intervenient toženi stranki izročil 30.000 Dem. Sodišče je zmotno to pogodbo štelo kot pogodbo med pravdnima strankama. Pravno razmerje se namreč ne interpretira po zapisu, temveč po namenu strank. Tožeča stranka stranskega intervenienta ni nikoli pooblastila za sklenitev pogodbe s posojilojemalci in je intervenient prejeta sredstva posredoval v svojem imenu in za svoj račun. Pravdni stranki nista nikoli sklenili pogodbe, na posojilni pogodbi in pogodbi o zastavi nepremičnin pa tudi ni podpisa tožeče stranke. Stik sta stranki vzpostavili šele naknadno. Tožeča stranka bi lahko neposredno posodila denar toženi, a tedaj bi morala upoštevati prisilno določilo 399. čl. ZOR glede pogodbenih obresti. Tožeča stranka je to vedela in zato iz pridobitnega razloga vložila sredstva pri stranskem intervenientu.

Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad stranskim intervenientom priglasila kot terjatev celotna vložena sredstva v višini 100.000 Dem, stečajni upravitelj pa je to terjatev v celoti priznal. Tega tožeča stranka ne bi mogla storiti, če ne bi bila upnik stranskega intervenienta. Vse navedeno kaže na pomanjkanje aktivne legitimacije in bi bilo treba primarno tožbo zavreči, podrejeno pa predlaga enako kot tožena stranka v svoji pritožbi.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka vidi v napačni odločitvi sodišča prve stopnje glede ugovora litispendence oziroma razsojene stvari. Vendar pa zatrjevana kršitev iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana iz razlogov, ki jih navaja že sodišče prve stopnje: uveljavljana ugovora sta namreč upoštevna le, kadar gre v tekoči ali pravnomočno končani pravdi za identičen zahtevek, kar pomeni identičen ne le v objektivnem, temveč tudi subjektivnem smislu. Učinki tožnikove prijave terjatve ali že priznane terjatve v stečajnem postopku stranskega intervenienta so namreč omejeni s subjektivnimi mejami pravnomočnosti in tožene stranke ne zadevajo, kot tudi ne obratno.

Stranski intervenient ima le pravni interes do tega, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank (1. odst. 206. čl. ZPP) in se zato pridruži tej stranki. Ker v konkretnem primeru nima položaja enotnega sospornika (201. čl. ZPP), se pravni učinek sodbe nanj ne razteza (1. odst. 209. čl. ZPP). Torej zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, kot tudi ne druge bistvene kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP, kar je pokazal preizkus sodbe prve stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje zaključuje, da je dejansko nastalo posojilno razmerje in razmerje po pogodbi o zastavi nepremičnin med tožnikom in tožencem in ne med tožnikom in stranskim intervenientom, pri čemer vlogo stranskega intervenienta opredeli kot posredniško. Vendar pa je vloga posrednika po zakonskih določilih (813. in naslednji čl. ZOR) povsem drugačna, kot pa je bila s strani sodišča prve stopnje ugotovljena vloga stranskega intervenienta v konkretnem primeru. To pa še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje materialnopravne predpise (čeprav jih izrecno ne citira) uporabilo napačno.

Za presojo, ali je nastalo na podlagi pogodbe o zastopniškem posredovanju kasneje - s sklenitvijo posojilne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin - neposredno razmerje med pravdnima strankama, je pomembna pravna opredelitev pogodbe o posredniškem zastopanju z dne 20.2.1996. Z njo se je stranski intervenient zavezal, da bo posojilodajalcu (tožniku) posredoval dano posojilo 100.000,00 Dem za dobo 3 mesecev po 4% mesečni obrestni meri, pri čemer so izplačila obresti mesečna, glavnica pa je izplačljiva ob zapadlosti po pogodbi s posojilojemalcem oz. najkasneje po 3 mesecih in 10 dneh od podpisa pogodbe. Posojilno pogodbo je stranski intervenient sklenil v imenu tožnika kot posojilodajalca po pogojih pogodbe o posredniškem zastopanju: za 30.000 Dem s 4% mesečnimi obrestmi, ki se izplačujejo mesečno, za dobo do 27.5.1996. Vsebina takšnega razmerja pa kaže, da je stranski intervenient nastopal kot zastopnik (1. odst. 84. čl.

ZOR), upravičenje za zastopanje pa je od pooblastitelja - tožnika dobil s pravnim poslom - pogodbo o posredniškem zastopanju (2. odst.

89čl. ZOR). Pooblastilo je dano za sklenitev določenega pravnega posla, katerega vsebina je iz pooblastila jasno razvidna. Razliko v glavnici pojasnjuje že sodišče prve stopnje, izhajajoč iz ocene tožnikove izpovedbe (stranski intervenient naj bi posredoval denar raznim posojilojemalcem), je pa seveda ta znesek v mejah danih pooblastil, medtem ko so ostala določila posojilne pogodbe z njimi povsem skladna. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, pa zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (1. odst. 85. čl. ZOR). Zastopnik je v skladu z zakonskimi določili o učinkih zastopanja (3. odst. 85. čl. ZOR) tudi obvestil drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega (V. tč.

posojilne pogodbe). Četudi obe pogodbi uporabljata izraz posredovanje, pa glede na pravkar opredeljeno vsebino razmerja posredniške vloge stranskega intervenienta ni moč razlagati v smislu določil ZOR, ki urejajo posredovanje kot posebno vrsto pogodbe, temveč je njegova posredniška vloga v tem, da najde posojilojemalca(e) in pod danimi pogoji sklene pogodbo za posojilodajalca ter da posreduje vsa plačila (sprejema in izroča denar). Iz vsebine posojilne pogodbe jasno izhaja, da jo je stranski intervenient sklenil v imenu tožnika kot posojilodajalca in so drugačne pritožbene trditve stranskega intervenienta, češ, da je nastopal v svojem imenu in na svoj račun oziroma tožene stranke, da stranski intervenient ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe, neutemeljene. Pogodbena določila posojila so glede tega jasna in posebne razlage niti ne potrebujejo (1. odst. 99. čl. ZOR). Tudi opredeljevanje pogodbe o posredniškem zastopanju kot neke vrste kreditne pogodbe ni utemeljeno, saj iz nje ne izhaja, da bi tožeča stranka vlagala denarna sredstva pri stranskem interveneientu, kot želi sedaj ta prikazati v pritožbi.

Tako opredeljena pravna narava pogodbe o posredniškem zastopanju pa sama po sebi daje odgovor na vse pritožbene trditve o pomanjkanju osebnih kontaktov med strankama, pogajanj in soglasju njunih volj: ker je pogodba sklenjena po zastopniku niso potrebna nikakršna osebna pogajanja, saj voljo pogodbenika (v mejah svojih pooblastil) izraža njegov zastopnik. Tudi pomanjkanje podpisa tožeče stranke na pogodbi je nerelevantno, saj mora biti pooblastilo oblično le, kadar je oblika predpisana za pravni posel, za katerega sklenitev je pooblastilo dano (90. čl. ZOR) - glede na to, da je posojilna pogodba konsenzualni kontrakt (557. čl. ZOR), zadostuje tudi ustno pooblastilo.

Vse doslej navedeno temelji na dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in velja za posojilno pogodbo z dne 27.3.1996, ki jo je torej stranski intervenient sklenil po pooblastilu tožnika in glede na splošne učinke zastopanja zavezuje neposredno sami pravdni stranki (85. čl. ZOR). To pa kaže na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki je štelo, da je dejansko nastalo posojilno razmerje med pravdnima strankama. Pritožba tožene stranke, kolikor se nanaša na to razmerje, je neutemeljena tudi v delu, s katerim izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede sprejetih delnih plačil. Sodišče prve stopnje namreč povsem določno pojasni (str. 6 sodbe zgoraj), da glede na izrecno izjavo stranskega intervenienta na glavni obravnavi dne 12.5.1998, da tožeča stranka ni nič prejela na račun glavnice, temveč le obresti za obdobje do 20.6.1996 (tožeča stranka pa zahteva obresti od 27.6.1996), dejansko prejeta višina zneska za odločitev o sporu niti ni pomembna. Kakšnih dejanskih trditev, ki jih ne bi uveljavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tožena stranka v pritožbi ne podaja. Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja o pridobitnih nagibih tožeče stranke pri sklepanju pogodbe s stranskim intervenientom (1. odst. 53. čl. ZOR). Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zavezana po posojilni pogodbi in je zato dolžna vrniti tožniku glavnico z obrestmi, je torej pravilna in je sodišče pritožbi v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).

Drugače pa je glede pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 27.3.1996. Pooblastilo za sklenitev takšne pogodbe iz pogodbe o zastopniškem posredovanju ne izhaja. Omenja jo sicer posojilna pogodba (VI. tč.), vendar nedoločno (ni naveden predmet zastavne pravice). Pogodbe o zastavi nepremičnin tožnik ni podpisal in kot zaključuje sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika naj bi bila sklenjena po posredovanju njegovega sedanjega pooblaščenca. Za zaključek, da je bila tudi ta pogodba sklenjena v mejah pooblastil zastopnika in da je zato nastalo neposredno razmerje med pogodbenima strankama tudi na podlagi te pogodbe, torej doslej ugotovljena dejstva ne zadoščajo. V tem delu sta torej pritožbi utemeljeni in jima je sodišče na podlagi 1. odst. 370. čl. ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo glede odločitve, da je tožena stranka dolžna dopustiti poplačilo terjatve s sodno prodajo nepremičnin in v izreku o pravdni stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz že doslej navedenega izhaja, da bo moralo v novem postopku sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti obseg pooblastil stranskega intervenienta glede pogodbe o zastavi nepremičnin. Iz pogodbe v spisu (priloga A3) namreč ni mogoče sklepati, ali je bila sklenjena v mejah njegovih pooblastil, upoštevati pa bo treba tudi vsa ostala določila ZOR, ki urejajo zastopanje in pooblastilo, kot tudi določila ZTLR o pridobitvi zastavne pravice na nepremičnini, na kar opozarja pritožba tožene stranke.