VSL sklep Cpg 1053/96

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti akceptni nalog (izpolnjen in poslan na vnovčenje za 20.475.000,00 SIT) in denarni znesek, že izplačan na podlagi tega akceptnega naloga, z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je v napadeni sodbi zavzelo stališče, da je mandatno razmerje, na podlagi katerega je tožeča stranka toženi izročila akceptni nalog, proti temeljnemu razmerju, iz katerega izvira z akceptnim nalogom zavarovana terjatev, tako samostojno, da sprememba temeljnega razmerja ne vpliva na spremembo mandatnega razmerja, ki bi ga morali zato pogodbeni stranki spremeniti samostojno; ker se to ni zgodilo, ima tožena stranka še naprej pravico do vnovčenja akceptnega naloga v celoti. Tako stališče je materialnopravno napačno. Mandatna pogodba je v takih primerih, kot je obravnavani, sicer res samostojna, vendar pa je vseeno največkrat odvisna od osnovne pogodbe. Če je osnovna pogodba nična, je nična tudi mandatna pogodba, ker ni (več) podlage zanjo (zavarovanje terjatve, ki izvira iz nične pogodbe, ne more biti veljavno).

Praviloma je mandatna pogodba o izročitvi akceptnega naloga sklenjena z razveznim pogojem: če bo dolžnik v določenem roku plačal terjatev, zavarovano z akceptnim nalogom, mandatna pogodba neha veljati (3. odst. 74. člena ZOR), zaradi česar odpade podlaga, na kateri je upnik prejel akceptni nalog, ki ga mora zato vrniti dolžniku (4. odst. 210. člena ZOR). Zato mora sodišče pri obravnavanju zahtevka na vrnitev akceptnega naloga (in seveda tudi zneska delno vnovčenega akceptnega naloga) največkrat praviloma ugotoviti, ali je dolžnik terjatev iz temeljnega pravnega razmerja, zavarovano z akceptnim nalogom, izpolnil ali ne; če obstajajo okoliščine, ki kažejo na ničnost osnovne pogodbe, pa tudi, ali je ta veljavna in ali je z akceptnim nalogom zavarovana prav terjatev, ki zaradi ničnosti pogodbe ne obstoji. Teh vprašanj pa se sodišče prve stopnje ni lotilo, ker je zavzelo (napačno) stališče, da to zaradi samostojnosti mandatnega razmerja ni potrebno. Iz tega razloga je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je tožeča stranka s pritožbo uveljavljala in zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP napadeno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil v času sklenitve pogodb o nakupu deviz tak posel v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato ničen (1. odst. 103. člena ZOR). Zato bi bila mandatna pogodba o izročitvi akceptnega naloga, če bi bil ta dan v zavarovanje izpolnitve take pogodbe (v konkretnem primeru v zavarovanje plačila 700.000 DEM), tudi nična, zaradi česar bi odpadla podlaga, na kateri je tožeča stranka toženi izročila akceptni nalog in bi bil zahtevek za njegovo vrnitev načeloma utemeljen.

Zakonita posledica ničnosti pogodbe o nakupu deviz pa je v obravnavanem primeru vrnitev kupnine, ker je bila ta že plačana (1. odst. 104. člena ZOR). Zato je mandatna pogodba o izročitvi akceptnega naloga v zavarovanje terjatve na vrnitev kupnine, če je bil dan v zavarovanje te terjatve, veljavna. To pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, katera terjatev je bila zavarovana z akceptnim nalogom (upoštevaje, da je predmet pogodbe tuja valuta in plačilo ustrezne tolarske protivrednosti ni izpolnitev pogodbe, ampak vrnitev kupnine, zato tudi upoštevaje valuto, na katero se glasi akceptni nalog). Nato bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali in v kolikšni meri je morda tožeča stranka vrnila toženi stranki kupnino. Pri tem bo moralo natančno in pravilno oceniti določbe pogodbe o odstopu terjatev z dne 9.12.1991, zlasti katere terjatve je tožeča stranka odstopila toženi (1. in 2. člen pogodbe) ter kaj ta odstop terjatev pomeni (odstop namesto izpolnitve ali odstop v izterjavo - glej 444. člen ZOR). Šele potem bo lahko razsodilo, ali in v kakšnem obsegu ima tožena stranka še denarno terjatev do tožeče stranke, od česar je odvisno vprašanje, ali še obstoji podlaga, na kateri je tožena stranka prejela akceptni nalog in ga delno tudi vnovčila. Pri tem bo treba odgovoriti tudi na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev akceptnega naloga, ki ga tožena stranka očitno nima več, ker ga je že poslala na vnovčenje.