VSL sodba I Cp 903/97

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tisti del tožbenega zahtevka v nasprotni tožbi pod tč. II/2, ki se glasi: "sicer bo ta sodba nadomestila listino." Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 38.301,00 SIT (osemintridesettisočtristoena 00/100) v 15-tih dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec izročiti tožeči stranki osebno vozilo, pri čemer so v izreku sodbe napisani natančni podatki o tem vozilu, v osmih dneh, zavrnilo pa je tudi zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. Hkrati je ugotovilo, da je tožena stranka lastnik tega osebnega avtomobila in da mora tožeča stranka izročiti toženi stranki dokumente za ta osebni avto, na podlagi katerih bo lahko opravil prepis avtomobila ter registracijo, v osmih dneh, ker bo sicer sodba nadomestila listino. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bil S.T. pooblaščeni prodajalec tožeče stranke, s katerim je tožena stranka sklenila kupno pogodbo za avtomobil. Avtomobil je bil tožencu izročen. Tožeča stranka zato nima pravice zahtevati vrnitve avtomobila, mora pa izročiti tožencu dokumentacijo za ta osebni avto.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe ter navaja: Tožeča straka nikoli ni izročila osebnega avtomobila samostojnemu podjetniku S.T. v posest v smislu 1. odst. 34. čl. ZTLR. Vozilo mu je bilo dostavljeno le kot razstavni eksponat. Ker niso bile izročene ustrezne listine, bi S.T. vozila ne smel izročiti toženi stranki.

S.T. je bil pooblaščen le za prodajo osebnih vozil iz prodajnega programa tožnika in to le v svojem imenu in za svoj račun. Ni prejemal provizije in tudi ni bil pooblaščen sprejemati kupnine za tožnika. Vsako vozilo je kupil tako, da ga je predhodno v celoti plačal, nato prejel listine vozila in ga šele nato prodajal končnemu kupcu. Objava, da je bil to pooblaščeni prodajalec, pomeni le, da je sploh lahko prodajal vozila določene znamke. S.T. ne bi smel razpolagati z vozilom, ki ni bilo njegova last. Dejstvo, da je tožnik še 24.8.1995 objavil oglas, je le posledica načina objavljanja takih oglasov. Vozilo tudi ni bilo v celoti plačano, ker je plačal manj.

Toženec se je očitno dogovarjal za neko drugo vozilo. Toženec ni bil dobroveren, S.T. pa tudi ni imel pravice razpolagati z vozilom.

Vozilo je bilo takrat v lasti tožnika. S.T. ni mogel skleniti kupne pogodbe. Tudi če bi jo lahko, toženec ni plačal celotne kupnine oz.

sodišče ni točno ugotovilo, ali se kupnina nanaša na sporno vozilo.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Navaja, da toženec kot kupec zaradi neorganizacije tožnika ne more trpeti škode. Tožeča stranka je z navedenim oglasom javno propagirala, da S.T. zanj prodaja avtomobile, razumeti pa je bilo tako, da ima vsa pooblastila. Toženec je kupnino plačal v znesku kot mu jo je S.T.

zaračunal. Če bi toženec ne bil dobroveren, bi S.T. ne izročil celotne zahtevane kupnine. Neposlovnost oz. nedobrovernost kaže tožnik, ko noče izročiti avtomobila in na vse načine sili tožnika na izročitev. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je neutemeljena, razen v delu, ki se nanaša na listine in kar bo povedano na koncu.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, pravilno je ugotovljeno dejansko stanje in prav je uporabljeno tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Vprašanje, kako je bilo urejeno razmerje med tožnikom in S.T., toženca ne zadeva. Bistveno je, da je navzven, torej proti tožencu, S.T. nastopal kot pooblaščeni prodajalec, kar je tožnik tudi oglaševal. Če je tožeča stranka v razmerju do S.T. delovala na podlagi zaupanja in ustnega dogovora (glej izpoved priče F.B., list.

št. 45) tedaj ne more nositi toženec kot kupec avtomobila posledic tega, da je S.T. izkoristil tožnikovo zaupanje. Navzven je S.T.

deloval kot pooblaščenec tožeče stranke. Kako je bilo razmerje med tožnikom in S.T. v resnici urejeno, pa ni stvar toženca. Drugačno razmišljanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (čl. 12 ZOR). S tem je odgovorjeno na tiste pritožbene trditve, ki se nanašajo na razmerje med S.T. in tožnikom. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil toženec dobroveren glede na oglase, ki jih je tožnik objavljal. Vozilo je plačal, bilo pa mu je tudi izrečeno. Četudi S.T. ni bil lastnik, pa je toženec pridobil lastninsko pravico na podlagi čl. 31/1 ZTLR. S tem v zvezi pa tožnik po čl. 37/2 ni dokazal, da je avto njegova last. Ugovor, da je toženec plačal manj kot je bila pravilna cena avtomobila, na tem nič ne spremeni. Trditve, da naj bi se toženec pogajal z drugo vozilo, nato pa na hitro odpeljal obravnavano, v spisu nimajo podlage. So pa v nasprotju s trditvijo v tožbi (tč. II), kjer tožnik določno trdi, da je toženec plačal sporno vozilo, ki mu je bilo nato izročeno. Ker je S.T. navzven nastopal kot pooblaščeni prodajalec, torej kot pooblaščenec tožnika (primerjaj čl. 85/1 in 95/1 ZOR) je tudi dolžan izročiti listine, potrebne za registracijo avtomobila. Vendar pa je pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pravilne uporabe materialnega prava (čl. 365/2 ZPP) pritožbeno sodišče spremenilo izrek v tistem delu, ki pravi, da bo sodba nadomestila listine, če tožeča stranka ne bo izročila dokumentov. Tak izrek nima podlage v predpisih, sodba pa listin ne more nadomestiti.

V obravnavanem delu je glede izročitve listin sodba dajatvena, z dajatveno sodbo pa je le tožencu lahko naložena določena dajatev.

Sodba pa dajatve ne nadomešča (glej čl. 326/1 in 328/1 ZPP). Tako je bilo torej v tem delu treba sodbo spremeniti tako, da se ta del tožbenega zahtevka zavrne.

Po določilu čl. 154/3 in 166/3 ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pritožbene stroške, kajti tožena stranka le s sorazmerno majhnim delom zahtevka ni zmagala, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Stroški odgovora na pritožbo znašajo 38.301,00 SIT (400 točk po 76,05 SIT za odgovor na pritožbo in 7.701,00 SIT za sodne takse).

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 368 in 373 tč. 4 ZPP.