VSL sodba Cpg 934/95

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. odstavek izreka) potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je - potem ko je ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče - razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki 92.048,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti za 5.400,00 SIT izvršilnih stroškov. Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči njene pravdne stroške, svoje pa mora nositi sama.

Zoper sodbo se je tožena stranka v delu, s katerim je bilo odločeno o veljavnosti sklepa o izvršbi in o pravdnih stroških, pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je ponudbo za večstranski pobot dal G. d.o.o. Ljubljana. Kot je bilo navedeno v ponudbi, jo je bilo treba podpisano vrniti G.-ju, kar je tožena stranka tudi pravočasno napravila. Zato je bila pogodba o večstranskem pobotu sklenjena in tožeča stranka od nje ni mogla enostransko odstopiti; to pa pomeni, da je njena terjatev do tožene stranke ugasnila. Vse to bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi pravilno ocenilo, da je ponudnik za sklenitev pogodbe o večstranskem pobotu G. in ne tožeča stranka ter da je tožena stranka ponudniku pravočasno sporočila, da ponudbo sprejema. Nepravilno pa je tudi ugotovljeno, da je tožeča stranka svoj dolg G.-ju plačala dne 31.10.1995. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da je G. poslal ponudbo za večstranski pobot tožeči stranki (pri tem ni pomembno, ali jo je hkrati poslal tudi toženi stranki), ta pa jo je podpisala in poslala naprej toženi stranki. Na podlagi te ugotovitve je povsem pravilno ocenilo, da je tožeča stranka poslala ponudbo za sklenitev pogodbe o večstranskem pobotu toženi stranki. Ker je po določbi 1. odst. 39. člena ZOR ponudba sprejeta (in s tem sklenjena pogodba), ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo, je razlogovanje tožene stranke, da je sprejem ponudbe sporočila G.ju, s čemer je bila pogodba o večstranskem pobotu sklenjena, napačno. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno in logično zaključilo, da je bila z zamudo sprejeta ponudba tožene stranke nova ponudba tožeči stranki (1. odst. 43. člena ZOR), ki pa jo je zavrnila. Pred tem je namreč svojo obveznost G.-ju že izpolnila, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi potrjenega virmana in delne konsignacije (original virmana je tožeča stranka v skladu s sklepom, sprejetim na glavni obravnavi dne 15.5.1995, predložila sodišču po zaključku tega naroka). Za odgovor na vprašanje o tem, kdo je pri sklepanju večstranskega pobota ponudnik in kdo prejemnik ponudbe, je pomembna opredelitev pravne narave takega posla. Večstranski pobot namreč ni pobot po določbah ZOR o pobotu (že zato, ker si terjatve med seboj nikoli ne "stopijo nasproti" - primerjaj določbo 336. člena ZOR). Razlaga sodišča prve stopnje, da gre za posebno pogodbo, je sicer sprejemljiva; vendar pa je treba upoštevati, da gre med udeleženci večstranskega pobota v bistvu za vrsto dvostranskih pogodb o odstopu terjatev zaradi plačila po 1. odst. 436. člena ZOR, tako da si udeleženci drug drugemu poravnajo svoje obveznosti s terjatvami namesto s plačilom v denarju. To pa pomeni, da je sklep sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka dala toženi ponudbo za sklenitev večstranskega pobota (pravno pa za sklenitev cesijske pogodbe), toliko bolj na mestu.

Pritožbeno sodišče je tako presodilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v tej zadevi ugotovilo pravilno in v zadostnem obsegu, potrebnem za pravilno materialnopravno odločitev o tožbenem zahtevku. Pri izdajio sodbe ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je bilo treba na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.