436. člen ZOR

Vsebina dogovora je jasna in pomeni toženkino pripoznavo dolga. Dolžni znesek se sestoji iz njenega dolga in dolga njene hčerinske družbe. Ker toženka ni pravočasno uveljavljala ustreznih trditev o prenehanju te družbe in načinu prenehanja velja, da je lahko prevzela dolg svoje hčerinske družbe oziroma pristopila k njemu.

Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP. Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno. Ne gre za nasledstveno vprašanje. Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dol

Četudi bi šlo za prenos terjatve, za izpolnitev katere je pravna prednica tožeče stranke jamčila kot garant, bi s trenutkom prehoda terjatve nanjo prenehala le njena odgovornost za izpolnitev obveznosti, medtem, ko bi terjatev do glavnega dolžnika obstajala še naprej. Zgolj to, da pred prenosom za isto terjatev jamči pravna prednica tožeče stranke pravni prednici tožene stranke, po prenosu pa obratno, ni razlog za zavrnitev zahtevka.

Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije). Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita. Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V konkretnem primeru gre za spor med posameznim varčevalcem in LB, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Toženec je v izvršbi od upnika, ki ga je kot odvetnik zastopal v pravdi in izvršbi, odplačno (s plačilom dolga oziroma s pogodbo o prenosu terjatve) pridobil (sporno) terjatev zoper dolžnika; revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba navedeni dejanski stan subsumirati pod pravilo iz drugega odstavka 461. člena ZOR. Namen določbe drugega odstavka 461. člena ZOR je v zaščiti imetnika sporne pravice (terjatve) v poslu s prevzemnikom naročila (odvetnikom), ki bi lahko kot strokovnjak zlorabil svoj položaj in si zagotovil neupravičeno premoženjsko korist. Pravilna razlaga določbe obsega tudi fazo izvršbe, saj v njej še obstoji sporna terjatev, katere poplačilo ni gotovo. Ker je ZOR materialnopravni zakon, ga ni mogoče razlagati v procesnopravnem pomenu. Pojem spornosti se zato razteza tudi na pravnomočno prisojene terjatve.

Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo temelji na dejanskih ugotovitvah, da ne gre za veljaven prenos (cesijo) terjatve na novega upnika, ker tožnik ni izkazal, da bi bil njegov singularni prednik iz pogodbe o odstopu terjatve M. L. posojilodajalec oziroma imetnik terjatve do tožencev.

Kljub dejstvu, da se tožnica v tožbenih navedbah ne sklicuje na prenos terjatev s strani sina in moža nanjo, je celoten zahtevek utemeljen, saj toženka višini terjatve ni ugovarjala, iz izpovedi strank izhaja, da se vtoževana terjatev nanaša na posojilne terjatve cele družine, na podlagi toženkinega potrdila o prejemu gotovine pa je mogoče sklepati, da je bila obveščena o prenosu terjatev na tožnico.

Tožnik je v pravno razmerje s toženko vstopil šele s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve, s katero je dosedanji upnik (odstopnik ali cedent) prenesel terjatev, ki jo je imel do toženke iz naslova vlaganj v dom, na tožnika kot novega upnika (prevzemnika ali cesionarja). Gre za spremembo strank pravnega razmerja na strani upnika, pri čemer je bistveno, da se položaj toženke kot dolžnice (cessus) s sklenitvijo cesijske pogodbe ni spremenil.

Ker je bil predmet pogodbe o odkupu terjatve (cesija) le prenos nedenarne terjatve za vrnitev zarubljenih stvari in ker ima tožnica po sklenitvi te pogodbe v razmerju do toženke enak položaj, kot ga je imel odstopnik (prvi odstavek 440. člena ZOR), ne more na podlagi cesije terjati od toženke nekaj več ali drugega.

Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Pismena pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

Prvi prevoznik za izgubo pošiljke v razmerju do pošiljatelja blaga ali prevzemnika blaga tako ali tako odgovarja na podlagi 17. člena CMR (v zvezi s 3. členom CMR). Pojem prvega prevoznika v smislu 36. člena CMR (v zvezi s 34. členom CMR) zato zajema tudi tistega prevoznika, ki je (zgolj) sklenil prevozno pogodbo s pošiljateljem blaga, pa čeprav sam ni niti prevzel blaga niti ni pristopil k izvrševanju prevoza. Ni razloga, da ne bi enak princip veljal tudi v razmerju med podprevoznikom in nadaljnjim pod-podprevoznikom. Določbe VI. poglavja o zaporednem prevozu (34. člen in naslednji CMR) veljajo zato tudi v primeru, če je bila sklenjena (le) ena prevozna pogodba za celotno relacijo, na podlagi katere je prvi prevoznik oddal prevoz podprevozniku na celotni relaciji, slednji pa ga je spet na celotni relaciji oddal naprej pod-podprevozniku, ki je pošiljko prevzel, izdal vozni list in prevoz pošiljke nato tudi dejansko pričel izvajati. CMR ne ureja odškodninske odgovornosti prevoznika zaradi neskrbne izbire podprevoznika. Presoja o tej podlagi zahtevka zato temelji na nacionalnem pravu. Določba prvega odstavka 677. člena ZOR ne ureja medsebojnih razmerij med več prevo

Ker prodajo listin onemogoča sklep, da je sploh prišlo do sklenitve cesijske pogodbe in (delnega) odkupa terjatve med upnico in tožnikom, toženec s kasnejšo sklenitvijo cesijske pogodbe z upnico ter nakupom dolžnikovega stanovanja ni neupravičeno obogaten na račun tožnika.

Tožeča stranka in stranski intervenient kot pravni osebi načeloma lahko prosto razpolagata s svojimi sredstvi, med katere spadajo tudi terjatve do tožene stranke iz naslova koncesijskih pogodb. Po določbi prvega odstavka 436. člena ZOR je bil prenos terjatev prost, izvzete so bile le terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Pritožbeno sodišče se pri oceni, da je bil medsebojen prenos (menjava) terjatev med tožečo stranko in stranskim intervenientom prepovedan, ni opredelilo, kateri od naštetih razlogov iz prvega odstavka 436. člena ZOR naj bi bil podan. Upoštevaje, da sta oba prenosnika terjatev študentski organizaciji, ki jima te povsem istovrstne terjatve nesporno pripadajo, po oceni revizijskega sodišča ni mogoč sklep, da medsebojni prenos terjatev med njima ni bil dovoljen.

Da toženec lahko nastopa kot pravni naslednik izbrisane gospodarske družbe, mora biti njen delničar v trenutku izbrisa iz sodnega registra. Poleg situacije, ko so imenske delnice izdane kot pisne listine in se prenos opravi z indosamentom, je mogoča tudi situacija, do katere je v tranzicijskem obdobju pogosto prihajalo, ko imenske delnice še niso oziroma sploh niso bile izdane v fizični obliki kot vrednostni papir in hkrati tudi ni šlo za nematerializirane vrednostne papirje. Tako v prvem kot v drugem primeru je morala delniška družba voditi delniško knjigo, V primeru, ko imenske delnice še niso bile izdane kot vrednostni papir, gre šele za prenos terjatev s cesijsko pogodbo, za katero veljavni predpisi ne zahtevajo posebne obličnosti. Zato toženec lahko dokazuje prenos terjatev le s cesijsko pogodbo in vpisom v delniško knjigo. Posledica zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje glede možnosti imenskih delnice je tudi to, da se ni ukvarjalo z ugovorom, ki ga je uveljavljala tožeča stranka - ugovarjala je fiktivnost (datuma), s tem pa ničnost kupoprodajne pogodbe. Navedla je, da je bila pogodba antidatirana, vpis v delniško knjigo pa pripisan naknad

Zapadla neplačana preživnina, o kateri obstoja izvršilni naslov, je lahko predmet cesijske pogodbe.

Zahtevki iz desetih pogodb, sklenjenih na različne dni v obdobju med 3.6. in 25.11.1992, z različnimi zneski, nimajo enake dejanske podlage. Čeprav je bilo vseh deset terjatev odstopljenih z eno pogodbo o odstopu, se zaradi tega terjatve niso spojile v eno samo. Terjatve so ostale še naprej enake, saj cesija načeloma spremeni zgolj upnikovo osebo, v ostalem pa terjatev načeloma ni spremenjena.

Pri izterjavi terjatve družbe do njenih družbenikov ne gre za vprašanje spregleda pravne osebnosti. Sklep stečajnega senata o prenosu terjatev stečajnega dolžnika do tretjih na upnike stečajnega dolžnika nima učinka pravnomočne ugotovitve obstoja teh terjatev. Gre samo za seznam terjatev stečajnega dolžnika do tretjih in sodno cesijo teh terjatev na upnike stečajnega dolžnika, ki lahko nato te terjatve izterjajo.

Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjskopravna korist v višini zahtevka, pa ta ukrep (še) ni bil izvršen.

Določba 2. odstavka 394. člena ZGD veže enoletni rok uveljavljanja terjatev upnikov do družbenikov na objavo izbrisa družbe iz registra, kar pomeni, da veže rok na 35. člen ZFPPod.