VSM sklep Cp 405/96

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Odločanje o stroških pritožbe tožnice se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožnici 7,500.000,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, za čas od 18/10-1991 dalje pa še mesečno rento v zneskih, podrobneje razvidnih iz izreka, ter 276.500,00 SIT pravdnih stroškov. Presežni tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo.

Tako odločitev napadata s pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe (v obsegu 2,300.000,00 SIT) iz pritožbenega razloga po točki 2, člena 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ko povzema obseg tožničine nepremoženjske škode in se zavzema za prisojo celotne terjane odškodnine iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti na pritožbeni stopnji. Pritožba tožene stranke zoper obsodilni del prvostopne sodbe se opira na pritožbena razloga iz točke 2 in 3 člena 353/I ZPP. Opozarja, da je ostalo neraziskano, v kakšnem obsegu se je življenjska aktivnost tožnice glede na leta 1975 sklenjeno poravnavo še dodatno zmanjšala in da izračun izpada tožničinega dohodka ne upošteva dejstva, da tožnica na domači kmetiji ni delala sama ter končno, da je celotno novo škodo tožnice treba presojati na podlagi pravnih pravil Občega državljanskega zakonika - ODZ, ker škodni dogodek izvira iz leta 1973. Pritožba se zavzema za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Člen 1106 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR res napotuje na uporabo citiranega zakona le za tista obligacijska razmerja, ki so nastala po njegovi uveljavitvi. Vendar okoliščina, da se je škodni dogodek, iz katerega izvira sedaj vtoževana škoda, pripetil pred uveljavitvijo ZOR, ne izključuje njegove uporabe, če je škoda kot posledica tega škodnega dogodka nastala po uveljavitvi ZOR. Videti je, da med pravdnima strankama zatrjevana okoliščina, da sedanja nova tožničina škoda izvira iz škodnega dogodka v letu 1973 in da se je začela resno manifestirati v letu 1989 (torej po uveljavitvi ZOR dne 1/10-1978) ni sporna. To tedaj napotuje na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v luči določb ZOR, na katerega se je prvo sodišče oprlo že pri dosedanjem sojenju. Ta del pritožbene graje tožene stranke, ki zadeva pravilno uporabo materialnega prava, torej ni utemeljen.

Treba pa je pritrditi ostalim pritožbenim ugovorom obeh strani, ki zadevajo na prvi stopnji ugotovljeni obseg tožničine novonastale premoženjske in nepremoženjske škode in posledično odmero odškodnine v enkratnem znesku in v obliki denarne rente (člen 200, 203, 188 in 189 ZOR). Prvo sodišče je na podlagi izpovedb tožnice kot stranke in mnenja izvedenca zaključilo, da se je zdravstveno stanje tožnice začelo resno slabšati v letu 1989 in nato o obsegu tožnici nastale škode iz naslova telesnih bolečin in strahu presodilo, na kar sicer napeljuje mnenje izvedenca dr. F., kakor da je ves ta čas od leta 1989 do razsoje na prvi stopnji nepretrgoma potekalo tožničino zdravljenje, o obsegu škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa, kakor da sta ti obliki nepremoženjske škode po svojem obsegu in naravi že dokončni, ne da bi pri tem upoštevalo - kar utegne zadevati vse oblike vtoževane škode - očitno že opravljeno operacijo kolka tožnice in vse, kar iz navedenega sledi ter ne da bi raziskalo, v kakšni meri je zmanjšana življenjska aktivnost tožnice prav zaradi njenih novih, od leta 1989 dalje trajajočih zdravstvenih težav, ki imajo izvor še v škodnem dogodku iz leta 1973. Nujno je torej dopolniti na prvi stopnji izvedene dokaze, zlasti s pomočjo izvedenca, nato pa zaključiti ali in iz kakšnih razlogov je obdobje od leta 1989 dalje do operacije tožničinega kolka šteti kot obdobje zdravljenja oziroma ali gre v navedenem razdobju delno za zdravljenje obolenja in delno za lajšanje zdravstvenih tegob in v kakšnem razmerju naj bi ta po funkciji različna tretmaja bila oziroma ali bi do operacije kolka v celoti šlo le za lajšanje zdravstvenih težav, nato pa ustrezno ugotovljenemu znova presoditi o tožbenem zahtevku, kolikor se nanaša na obdobje od leta 1989 dalje do operacije kolka.

Prav tako bo mnenje izvedenca v vseh pogledih dopolniti tudi zato, ker je bila tožnica (to očitno izhaja tudi iz njene pritožbe) na kolku operirana že v času trajanja postopka na prvi stopnji in ugotoviti, kakšne nevšečnosti zdravljenja in kakšne telesne bolečine so ji s tem v zvezi nastale in kakšne še trpi oziroma se utemeljeno pričakujejo v bodoče, kakšen strah je bil povezan s tem posegom in kako dolgo je trajal, ali in v kakšni meri trpi tožnica (tudi) po operaciji kolka duševne bolečine zaradi skaženosti in kakšna je v tej zvezi prognoza ter ali je življenjska aktivnost tožnice (tudi) po operaciji kolka zmanjšana, v čem se kaže in zlasti, kakšno je tako ugotovljeno morebitno postooperativno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnice glede na zmanjšanje, ki je bilo ugotovljeno po sami nezgodi iz leta 1973 in je glede na takrat ugotovljeni obseg služilo kot podlaga leta 1975 med pravdnima strankama sklenjeni izvensodni poravnavi. Šele po dopolnitvi postopka v navedeni smeri bo mogoče sprejeti pravilne dejanske in pravne zaključke kot podlago pravilni uporabi materialnopravnih določb iz členov 200 in 203 ZOR.

Tožnica vtožuje svojo premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka v obliki denarne rente (člen 188 in 189 ZOR). Prvo sodišče se je pri presoji utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka brez zadostne mere kritičnosti oprlo na mnenje izvedenca kmetijske stroke, ne da bi samo, pred pritegnitvijo izvedenca v postopek, raziskalo razmere na tožnici solastnem posestvu v letu 1975 in kasneje ter morebitne spremembe po letu 1989, ko se je zdravstveno stanje tožnice poslabšalo, pri tem pa posebej, ali so spremenjene razmere, torej zatrjevani izpad dohodka kmetije, v vzročni zvezi prav s poslabšanjem zdravstvenega stanja tožnice oziroma upadom njenih delovnih sposobnosti. Šele nato bi imel izvedenec kmetijske stroke dovolj podlage za oceno, kakšna je izguba dohodka tožnici solastne kmetije v posameznem razdobju, pri tem pa je treba upoštevati dejstvo, da gre tožnici na navedeni kmetiji solastninski delež do 1/2 in da, kar poudarja pritožba in izhaja tudi iz izvedenih prvostopnih dokazov, tožnica na kmetiji ni sama opravljala del, o katerih se sedaj trdi, da jih ne zmore več. Pri oceni utemeljenosti rentnega zahtevka so odločilni kriteriji o obstoju in obsegu oškodovančeve dejanske škode, ne pa kriteriji o morebitnih potrebah oškodovanca ali višini plač v obravnavani (konkretno kmetijski) dejavnosti, na kar se opira poleg drugega izvedenec kmetijske stroke.

Iz navedenih razlogov, ko po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev pritožbeno sodišče ni ugotovilo (člen 365/II ZPP), je bilo treba pritožbama ugoditi, da bo po dopolnitvi postopka v nakazanih smereh ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju mogoče sprejeti pravilno materialnopravno odločitev (člen 370 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbe tožnice temelji na členu 166/III ZPP.

O stroških pritožbe tožene stranke drugostopno sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.