VSL sodba I Cp 338/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in sekundarni zahtevek tožeče stranke, da bi ugotovilo ničnost oziroma neveljavnost izročilne pogodbe, ki so jo 30.10.1990 sklenili dr. P.

B. ter M. L. in S. L. Zato je zavrnilo tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da bi tožena stranka vrnila sporne nepremičnine in izstavila za zemljiškoknjižni vpis ustrezno listino, tožniki pa bi jima nerazdelno in sočasno izplačali 150.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s pravdnimi stroški je sklenilo, da morajo tožniki povrniti tožencema 101.162,00 tolarjev.

Proti tej sodbi so se pritožili tožniki, ki uveljavljajo vse tri pritožene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku in predlagajo njeno razveljavitev. Navajajo, da se je sodišče prve stopnje postavilo na isto pravno stališče, kot ga je navedlo že v sklepu z dne 13.12.1992 in so ga tožniki grajali ter navajali, da za razsojanje v zadevi ne pridejo v poštev predpisi dednega prava, marveč določila Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato menijo, da je prvostopenjsko sodišče že v osnovi zmotno uporabilo materialno pravo.

Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovilo in je pozabilo, da je tožbo vložil dr. P. B. (ko je bil že živ) in se je skliceval na spremenjene okoliščine zaradi tega, ker tožena stranka ni več izpolnjevala pogodbenih obveznosti. To naj bi storila po lastni volji in ne zaradi tega, ker bi tožnik to odklanjal. Dejstvo, da je v času sklepanja sporne pogodbe že užival pomoč treh oporočnih dedičev ni pomembno, ker si je hotel zagotoviti dodatno, večjo pomoč. Če bi pomoč treh tožnikov prišla pozneje, po sklenitvi izročilne pogodbe, potem bi bilo mogoče sklepati, da si je tožnik premislil z ozirom na dodatno pomoč. Pritožniki očitajo sodišču, da napačno tolmači izpovedbo priče M. Ž. in da preveč verjame tožencema, ki nista prišla niti na pokojnikov pogreb. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidijo v tem, da je sodišče sicer izvedlo dokaze in jih v sodbi naštelo, ni pa jih ocenilo, ker je bilo zaverovano v svoje pravno stališče, ki je po mnenju tožeče stranke napačno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo, je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti kake druge, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je najprej ocenilo vsebino sporne pogodbe z dne 30.10.1990 in podalo pravno razlago o njeni uvrščenosti v pravni sistem; nato pa je zlasti od sedme strani naprej navedlo tiste dokaze, ki jih je ocenilo za najpomembnejše ter navedlo razloge za to, da nekaterim izpovedbam verjame in drugim ne.

Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče kršilo določilo 8. člena Zakona o pravdnem postopku, če v obrazložitvi sodbe (povsem pravilno) ni povzemalo vseh pomembnih in nepomembnih izpovedb posameznih prič in pravdnih strank. Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da pri njihovem zasliševanju ni povsem upoštevalo določil 243. in 244. člena Zakona o pravdnem postopku, vendar to ni bistvena kršitev procesnega zakona. Na to, da morajo govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati in na posledice krive izpovedbe (2. odstavek 243. člena), pa tudi na možnost da odrečejo pričanje (237. člen), pa so bile opozorjene in zato ne gre za bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku.

V zvezi s pravnim naziranjem se sodišče druge stopnje pridružuje tistemu delu obrazložitve v izpodbijani sodbi, kjer sodišče navaja razloge, zakaj pogodbe z naslovom: izročilna pogodba, ni mogoče šteti kot tako. S tem se strinjajo tudi pritožniki. Se pa sodišče druge stopnje ne strinja s prvostopenjskim stališčem, da naj bi šlo v danem primeru za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. To je namreč druga pogodba, ki sicer ni dedna pogodba, je pa za sedaj urejena v 117. in naslednjih členih Zakona o dedovanju in za katero je značilno, da je prenos premoženja odložen do smrti preživljanca. V danem primeru je šlo za takojšnji prenos v pogodbi določenega premoženja, zato pogodba z dne 30.10.1990 ni nobena od pogodb, ki sta urejeni v Zakonu o dedovanju. Je pogodba, ki jo je - tako kot navajajo pritožniki - treba presojati po splošnih določilih Zakona o obligacijskih razmerjih, toda ker ima vendarle določene elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba v civilnem pravu upoštevati tudi predpise, ki urejajo podobne primere.

Ne glede na delno razliko v pravni razlagi obeh sodišč pa je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe upoštevalo določila Zakona o obligacijskih razmerjih in je natančno obrazložilo, zakaj ni ugodilo tožbenemu zahtevku po določilu 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (oderuška pogodba), 139. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev), pa tudi 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (razveza zaradi spremenjenih okoliščin). Glede na to je tudi dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno uporabilo in obrazložilo tako določilo drugega odstavka 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, kot 121. člena Zakona o dedovanju, ko je ugotovilo, da so do sklenitve sporne pogodbe in po njej pomagali tako tožniki kot toženca ter so se razmere spremenile šele kasneje, zaradi prigovarjanja M. Ž. in zlasti tožnice I. Z. Ker torej toženca nista samovoljno prenehala izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti in jima sodišči verjameta, da sta s tem prekinila v zadnjih mesecih od maja 1991 do smrti dr. P. B., ko je slednji začel odklanjati pomoč in je tožnik dal zamenjati ključavnico na vratih. Po obstoječi sodni praksi od 70 let dalje ni razlog za razvezo pogodbe dejstvo, če je preživljalec pripravljen izpolnjevati pogodbene obveznosti v zvezi z oskrbovanjem preživljanca, pa slednji to odklanja. Tudi sicer pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v zvezi z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je dokaze neposredno izvajalo. Dejstvo je, da ima zapustnik sam pravico razpolagati s svojim premoženjem s sklepanjem pravnih poslov med živimi ali v primeru smrti. V danem primeru je dr. P.B. in njegovi ženi v zadnjih letih in zlasti v času bolezni pomagalo več oseb in dr. P.B. jim je s pravnmi posli med živimi omogočil plačilo za njihov trud, bodisi s plačilom v denarju in drugimi ugodnostmi, z odpustom terjatev ali s prenosom premoženja.

Ker torej pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje po določilu 368. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo. Hkrati je po določilu prvega odstavka 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov.

Sodišče je pri svojem odločanju uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 477-27/90 in RS št. 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) ter Zakona o dedovanju (Ur. list SRS št. 15/76, 23/78 in 13/94) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur. list RS št. 33/91-I).