VSL sklep Cpg 196/94

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (zaradi izostanka) toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost 30.000,00 DEM na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1992 do plačila (1. točka izreka) in da ji mora povrniti 73.400,00 SIT pravdnih stroškov (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je telegramsko pritožila prvotožena stranka.

V pritožbi ni navedla razlogov, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Prvotožena stranka ni priglasila stroškov za pritožbo.

Prvotožena stranka je po preteku pritožbenega roka vložila dopolnitev pritožbe. V njej je navedla pritožbene razloge. Vendar pa drugostopno sodišče dopolnitve pritožbe ni upoštevalo, ker je bila (kot povedano) vložena po preteku pritožbenega roka (15 dni).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke proti prvotoženi stranki, kateri je naložilo v plačilo tolarsko protivrednost 30.000 DEM po tečaju na dan plačila. Ker pa izrek sodbe ne vsebuje tudi odločitve o tečaju (nakupnem, srednjem ali prodajnem), po katerem bo tuja valuta (DEM) obračunana v tolarje, niti odločitve o banki, katere (ustrezen) tečaj se bo upošteval pri obračunu tuje valute v tolarje, je izrek sodbe nerazumljiv (sam tožbeni zahtevek pa premalo določen). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi prvotožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (na podlagi 1. odst. 369. čl. v zvezi s 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti nejasnost v zvezi s tožbenim zahtevkom in toženo stranko pozvati, da ga določno postavi (1. odst. 109. čl. v zvezi s 1. odst. 186. čl.

ZPP).

Sicer pa v predmetni zadevi ne gre za gospodarski spor. Zato je sodišče druge stopnje pri reševanju pritožbe upoštevalo splošna pravila pravdnega postopka, ne pa posebna pravila postopka v gospodarskih sporih. Prvotožena stranka je podpisnik pogodbe z dne 13.5.1991 (A 2), vendar pa po podatkih sodnega registra Temeljnega sodišča v X ni ustanovitelj podjetja T. d.o.o. Y (edina ustanoviteljica in direktorica je V.S.), niti ni njegov zastopnik.

Zato ni mogoče govoriti, da bi toženi stranki glede na sporni predmet bili v kakšni pravni skupnosti. Prav tako pa ni mogoče govoriti, da se njuna obveznost opira na isto dejansko in pravno podlago (dejanska in pravna podlaga obveznosti drugotožene stranke namreč zaenkrat še ni razjasnjena). Ker pri toženih strankah torej ne gre za materialna sospornika iz 1. tč. 1. odst. 196. čl. ZPP, tudi ne gre za gospodarski spor (argumentum a contrario 491. čl. ZPP). Navedeno naj prvostopno sodišče upošteva v nadaljevanju postopka. Ker gre v konkretnem primeru lahko kvečjemu za formalno sosporništvo iz 2. tč.

1odst. 196. čl. ZPP, sodišče prve stopnje o zahtevku zoper oba toženca ne bi smelo odločati v istem postopku (glej 1. odst. 188. čl.

in 3. odst. 313. čl. ZPP) - glede na to, da bi bilo treba samo v enem izmed obeh pravnih razmerij (to je zoper drugotoženo stranko) uporabiti procesna pravila, ki urejajo postopek v gospodarskih sporih, v drugem (to je zoper prvotoženo stranko) pa ne.