VSK sodba Cpg 84/94

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 347 k.o. .... ne spadajo v stečajno maso podjetja A v stečaju in se iz nje izločijo; na ugotovitev, da so nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 347 k.o. ..... last Republike Slovenije in je tožena stranka to dolžna priznati ter izstaviti listino sposobno za vpis v zemljiško knjigo, ker bo sicer ta sodba nadomestila to listino. Enako je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov postopka.

Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 33.400,00 SIT.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tožeča stranka zatrjuje, da nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 347 k.o. ...

predstavljajo kmetijska zemljišča, ki so po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij dne 5.12.1992 prešla v last Republike Slovenije. Parcela št. 2967/1 (pravilna je št. 2967/7) k.o. ..., ki je prav tako vpisana v istem zemljiškoknjižnem vložku pa predstavlja kamnolom, kar je naravno bogatstvo obenem pa mineralna surovina in ga kot takšnega Zakon o varstvu okolja v 17. členu označuje kot lastnino Republike. V skladu s 111. členom istega zakona je lastnina Republike Slovenije postal 2.7.1993. Nadalje trdi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da so nepremičnine last tožene stranke napačen, saj pomeni pravica uporabe le rabiti in uživati stvar nikakor pa ne razpolagati z njo. Z ustavo in novimi zakoni pa je lastnina na izločevanih nepremičninah prešla na državo. Ker je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij začel veljati 5.12.1992, ko še tožena stranka ni bila v stečajnem postopku, stečaj zoper toženo stranko se je začel 30.6.1993, so s tem datumom prešla vsa kmetijska zemljišča na Republiko Slovenijo. Kot dokaz prilaga posestni list z dne ....., iz katerega naj bi izhajalo, da so vsa ta zemljišča prešla na Republiko Slovenijo. Na podlagi tega posestnega lista pa umika zahtevek za izločitev parcel št. 3007/2, 3007/1, 3038/1, 3018, 2996, 2878, 2996 in 3046/1, ker meni, da te parcele niso prešle na Republiko Slovenijo. Nadalje trdi, da je tožena stranka na vseh ostalih izločevanih nepremičninah pravico uporabe pridobila na brezplačen način in zato spadajo te nepremičnine med kmetijska zemljišča in preidejo po 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov na Republiko Slovenijo. Glede kamnoloma pa zatrjuje, da je po odločbi o dovolitvi izkoriščanja rudnin v obstoječem kamnolomu z dne .....

naloženo toženi stranki, da opuščene površine permanentno pogozduje.

Kljub izdanemu lokacijskemu dovoljenju pa gre za zemljišča, ki štejejo po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za nezazidana stavbna zemljišča, za katerega ni veljavnega prostorskega izvedbenega načrta. Ta mora biti sprejet z odlokom pristojne družbenopolitične skupnosti in objavljen v Uradnem listu.

Tožena stranka obstoj tega odloka ni dokazala oz. sodišče tega niti ni raziskovalo.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe ter v bistvu ponovila navedbe iz odgovora na tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje vse dejanske in pravne okoliščine spora pravilno ugotovilo, pravilno je na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri kamnolomu, ki leži na parceli 2967/7, vpisani pri vl.št. 347 k.o. ... ločiti stvarnopravno pravico na parceli od pravice do mineralne surovine, ki leži na tej parceli. Zakon o varstvu okolja, na katerega se sklicuje tožeča stranka opredeljuje le pravico na mineralni surovini, ne posega pa v stvarne pravice na nepremičnini, kjer leži mineralna surovina.

Sklicevanje tožeče stranke na določila 17. in 111. člena Zakona o varstvu okolja je torej neupoštevno, kajti predmet izločitvenega zahtevka je parcela št. 2967/7 in ne mineralna surovina.

Glede ostalih parcel vpisanih pri istem zemljiškoknjižnem vložku, za katere tožeča stranka trdi, da so kmetijska zemljišča in da so postale lastnina Republike Slovenije po 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (nadaljevanju ZLPP) tudi pritožbeno sodišče meni, da se v skladu z 2. členom ta zakon ne uporablja, za podjetja, ki so v stečajnem postopku in sicer od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje. Res je, da je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij začel veljati 5.12.1992, stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika, to je toženo stranko pa se je začel 30.6.1993, vendar to ne pomeni kot napačno trdi tožeča stranka, da so že ob uveljavitvi zakona kmetijska zemljišča in gozdovi tega dne po zakonu prešli v lastnino Republike. Šele, ko podjetje začne z lastninskim preoblikovanjem družbenega kapitala, se uporablja Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. V tem je tudi smisel določbe 2. člena ZLPP, da ta zakon ne velja za podjetja v stečaju, kajti podjetja v stečajnem postopku se lastninsko ne preoblikujejo.

Podjetja z družbenim kapitalom in tudi ne stečajni dolžnik, čeprav v času, ko je začel zakon veljati, še ni bil v stečajnem postopku, niso začela z lastnjinjenjem ob veljavnosti tega zakona, kajti ZLPP je sistemski zakon, ki bi za celovito izvedbo potreboval sprejem določenih izvedbenih zakonov in metodologij. Priprave na lastninjenje so začele lahko šele po sprejemu teh predpisov, zato je tudi zakonodajalec roke za izvedbo lastninjenja vezal na izdajo teh predpisov (člen 52 ZLPP). Ker torej tožena stranka z lastninjenjem sploh ni začela, saj je zoper njo začel stečajni postopek, se Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij ne more uporabiti.

Razlogovanje v pritožbi, kaj pomeni pravica uporabe je povsem nerazumljivo, kajti če bi bilo tako kot trdi tožeča stranka, potem sploh ne bi bilo družbenega kapitala in lastninjenje ne bi bilo potrebno. Tožeča stranka tudi ne razume posestnega lista, katerega je pritožbi predložila oz. tega tudi nepravilno bere. Parcele, za katere pravi, da umika tožbo ne spadajo v vl. št. 347 k.o. ... in za te parcele tudi ni nikoli uveljavljala izločitvene pravice. Izrecno pa je potrebno poudariti, da iz posestnega lista ne izhaja, da naj bi parcele iz vl. št. 347 k.o. ..., na katerih ima tožena stranka pravico uporabe prešle na Republiko Slovenijo. Neupoštevna je tudi trditev tožeče stranke, da je tožena stranka nepremičnine pridobila na neodplačan način in zato te postanejo last Republike Slovenije po 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Tožena stranka ni temeljna organizacija kooperantov, za katere je v 14. členu citiranega zakona določeno, da kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih ti dobili v upravljanje in razpolaganje na neodplačan način postanejo last Republike Slovenije. Tudi očitek sodišču prve stopnje, da to ni raziskovalo, ali je bil sprejet prostorsko izvedbeni načrt z odlokom družbenopolitične skupnosti, za parcelo, na kateri leži kamenolom je brez pomena glede na sprejeto pravno stališče, da Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij ne velja za podjetja, ki so v stečajnem postopku. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, kajti ta odgovor ni bil potreben.