VSL sodba in sklep IV Cp 641/2009

Pritožba toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je 2. odstavku 2. točke izreka, 2. in 3. odstavku 2. (pravilno 3.) točke izreka ter 1. odstavku 3. (pravilno 4.) točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožbi tožnice se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v 2. in 3. odstavku 3. (pravilno 4.) točke izreka ter v 4. (pravilno 5.) točki izreki, kolikor je zavrnjen zahtevek na plačilo preživnine za čas od 15.4.2006 do izdaje izpodbijane sodbe ter zahtevek glede preživnine za M. in V. nad 300,00 EUR ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Toženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

V tej zadevi je sodišče odločalo o tožbi in o nasprotni tožbi. Zaradi preglednosti bo pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe (tako kot v izreku) za tožnico in toženko po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožnica, za toženca in tožnika po nasprotni tožbi pa izraz toženec.

Odločitev sodišča prve stopnje

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama (odločitev je v tem delu postala pravnomočna),

2mladoletno hčer pravdnih strank dodelilo v varstvo, vzgojo in preživljanje očetu (odločitev je v tem delu postala pravnomočna), oba mladoletna sinova pa materi,

3(v izreku sodbe sodišča prve stopnje napačno oštevilčeno kot 2.) uredilo stike med otroki in tistim od staršev, kateremu niso dodeljeni v vzgojo in varstvo,

4(v izreku napačno oštevilčeno kot 3.) tožencu naložilo, da mora za preživljanje sinov plačevati po 300,00 EUR mesečne preživnine za vsakega,

5(v izreku napačno oštevilčeno kot 4.) tožnici naložilo, da mora za preživljanje hčere prispevati 220,00 EUR preživnine ter zneske preživnin pobotalo,

6(v izreku napačno oštevilčeno kot 5.) zavrnilo drugačne tožbene zahtevke in

7(v izreku napačno oštevilčeno kot 6.) odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške.

Pritožbeni razlogi, predloga in povzetek ključnih pritožbenih navedb

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica opozarja, da sodišče ni določilo preživnine za čas od vložitve tožbe do 1.12.2008. Če ta odločitev spada v zavrnilni del sodbe, pa ni obrazložena in se je ne da preizkusiti.

Tožnica meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine prihodkov vsakega od staršev na dan odločanja. Pritožnica ne more preizkusiti, kako je sodišče izračunalo razmerje prihodkov. Toženec naj bi povprečno mesečno prejemal 1.300,00 EUR, vendar pa bi moralo sodišče njegove dodatne prihodke oceniti na podlagi listinskih dokazov in ne na podlagi njegove izpovedbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničine izpovedbe na zadnjem naroku tožencu naložilo, da v spis predloži bančne izpiske. Tožnica jih je prejela skupaj s sodbo. Ocenjuje, da jih sodišče sploh ni pregledalo in ocenilo, saj izkazujejo bistveno višje prihodke - povprečno po 3.929,00 EUR mesečno. Takšni prejemki ne utemeljujejo razporeditve obveznosti preživljanja v deležu 40 proti 60 %.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu preživnine, ki bi jo morala mati plačevati za hčer, napravilo računsko napako. Poleg tega ni upoštevalo, da hči s štipendijo prejema 100,00 EUR za vožnjo, česar ne porabi, saj se vozi skupaj s tožencem.

Sodišče je napačno kot prihodek tožnice upoštevalo nadomestilo za veliko družino, saj od dne, ko otroci živijo ločeno, ta dodatek družini več ne pripada.

Napačna je tudi odločitev o pobotanju preživnin.

Toženec v pritožbi predvsem obsežno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o dodelitvi sinov v vzgojo in varstvo materi. Izpostavlja njeno fizično nasilje nad otrokoma, zaradi katerega meni, da bi moral izvedenec opraviti ponovni razgovor z obema fantoma. Graja zaključke izvedenca o tem vprašanju in meni, da se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Izraža dvome v nepristranost sodnice.

Toženec še izpodbija določeni način izvrševanja stikov. Meni, da sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj mora oče prihajati po dečka na njun dom ter ju pripeljati nazaj. Enako velja za odločitev, da se starša o podrobnostih izvajanja stikov dogovarjati sproti, pritožnik meni, da zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, sodba je tudi sama s sabo v nasprotju, saj sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki v hudem konfliktu in da komunikacija med njima ni mogoča.

Glede višine preživnine pa pritožnik opozarja, da sodišče ni upoštevalo napotkov višjega sodišča iz sklepa z 9.7.2008. V nadaljevanju toženec obsežno pojasnjuje, kje je zaposlen, kakšne izdatke za otroke je imel, da je moral doplačati dohodnino, da je sodišče napačno ocenilo razmerje med dohodki pravdnih strank, da je sodišče v celoti nepravilno ocenilo sezname stroškov za otroke. Toženec graja tudi odločitev o pravdnih stroških. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugih sodnikom.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili in predlagali zavrnitev pritožb nasprotnih strank.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju obrazložitve odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena, ostale navedbe v (pre)obsežni pritožbi toženca niso odločilne.

Glede zaupanja sinov v vzgojo in varstvo

Glavno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok je po mednarodnih konvencijah, Ustavi RS ter Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) največja korist otroka. Gre za pravni standard, ki zahteva upoštevanje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin primera. Najbolj pomembna subjektivna okoliščina v tem primeru je, da sta pravdni stranki v hudem in neobvladanem konfliktu, ki iz partnerskega odnosa prodira v starševski odnos ter se odraža kot nasilje v družini. Takšni zaključki so dovolj natančno podani na 5. in 6. strani izpodbijane sodbe, izhajajo pa iz ugotovitev izvedenca dr. T. P. (na list. št. 215 - 216 in še posebej na list. št. 195; točka II.) ter poročila Centra za nenasilno komunikacijo (na list. št. 118 do 120 v spisu).

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku obravnavalo vse odločilne okoliščine, ki vplivajo na zaupanje otrok v vzgojo in varstvo, tudi s toženčeve strani zatrjevano nasilje nad otrokoma. Izvedenec se je do teh okoliščin natančno opredelil tako v pisnih dopolnitvah mnenja (na list. št. 106 in 195 v spisu) kot ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja na naroku 26.11.2008. V spisu je tudi gradivo Centra za nenasilno komunikacijo, ki podrobno opisuje potek svetovanja pri Centru. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je v dani neugodni situaciji mati tista, ki bolje prepoznava potrebe otrok in se odziva nanje, da je bolj kritična do nasilja v družini, da sodeluje v obravnavi v zvezi s tem, za razliko od toženca, ki obravnavo uporablja za obračunavanje s tožnico. Pomembno je tudi to, da je tožnica tista od pravdnih strank, ki v kritični situaciji izkazuje večjo prožnost in celo večjo pripravljenost za sodelovanje s tožencem. Ker sta oba od staršev sposobna izpolnjevati svojo starševsko vlogo (ugotovitev izvedenca na list. št. 108 v spisu), pa je v dani situaciji v največjo korist dečkov prav to, da sta v vzgojo in varstvu zaupana tistemu od staršev, ki bolje prepoznava njune potrebe, je kritičen do nasilja v družini in ki je voljan in sposoben omejevati partnerski konflikt ter s tem (v korist otrok!) sodelovati z drugim roditeljem. Ker je po ugotovitvah izvedenca to tožnica, pritožbeno sodišče nima dvoma v odločitev sodišča prve stopnje, da se oba dečka dodeli v vzgojo in varstvo materi.

Pritožnik zgoraj analizirane zaključke sodišča sicer kritizira in vse okoliščine razlaga prav nasprotno kot izvedenec in sodišče prve stopnje ter nazadnje predlaga dopolnitev izvedenskega mnenja ali izvedbo dokaza z novim izvedencem. Pritožbena argumentacija njegovega predloga po postavitvi novega izvedenca pa jasno kaže, da mnenje izpodbija v upanju, da bi morebitni novodoločeni izvedenec izdelal zanj ugodnejše mnenje od predhodnika. Razhajanja med tožnikovim subjektivnim pogledom na vprašanje največje koristi otrok in ugotovitvami izvedenca po skrbno in popolno opravljenem izvedenskem delu ne more biti razlog, ki bi opravičeval ponavljanje dokazovanja z novim izvedencem. Ponovitev dokazovanja z novim izvedencem bi v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prišla v poštev šele če bi sodišče ocenilo, da je podani izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidi pritožnik sam).

Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe še odgovarja, da je med subjektivnimi okoliščinami res pomembna tudi želja otroka, če je glede na svoj razvoj sposoben razumeti posledice svoje odločitve, ta pa ne more biti edino vodilo za odločitev, komu bo sodišče otroka zaupalo v vzgojo in varstvo. Toženec v pritožbi sicer trdi, da oba dečka zdaj želita biti dodeljena njemu (zato predlaga, naj izvedenec z njima ponovno opravi razgovor) med tem ko sta izvedencu izrazila željo, da bi bila pri vsakem od roditeljev polovico časa oz. eden od dečkov kasneje neargumentirano željo, da bi bil pri očetu. Vendar je treba tožencu pojasniti, da so tovrstni pregledi za otroke obremenjujoči, postopek pa je zanje obremenjujoč tudi zato, ker obremenjuje starše, kar je v tej zadevi jasno vidno, zato jih je treba izvesti z najmanjšim možnim izpostavljanjem otrok. Izvedenec je večjo navezanost otrok na mater ugotovil na podlagi testov, ne le na podlagi (izvedencu in ne stranki v konfliktu) izraženih želja otrok, zato pritožbeno sodišče ne najde razlogov, ki bi opravičevali ponovno izpostavljanje otrok pregledu pri izvedencu.

Glede preživnine

Zoper odločitev o višini preživnine se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženčeve pritožbene navedbe o tem, koliko stanovanjskih stroškov je plačeval v teku pravdnega postopka, so glede vprašanja določitve preživnine od izdaje sodbe dalje, nepomembne. Pomembne bi lahko bile le glede določitve preživnine za čas postopka, v tem delu pa je sodišče zahtevek zavrnilo (več o tem v nadaljevanju). Pritožbena trditev, da je sodišče "nepravilno ovrednotilo sezname stroškov za otroke" in oznaka, da gre za skupek želja, je posplošena in ne izpodbije razumnega zaključka sodišča prve stopnje, da so potrebe vsakega od otrok okrog 550,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta oba dečka šolarja in aktivna nogometaša. Zaradi plačevanja priprav v tujini, nogometne obutve in mesečne vadnine so njuni stroški višji od povprečnih stroškov otrok njune starosti. Toženec v pritožbi niti ne pojasni, kakšne so po njegovem prepričanju potrebe otrok in torej realne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je razmerje med dohodki pravdnih strank 1:1,7 v korist toženca, višje sodišče nima nobenega pomisleka o tem, da je primerna preživnina za dečka, ki jo toženec zmore plačevati, (najmanj) 300,00 EUR.

Toženec sicer izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšne so njegove zmožnosti in zaslužki. Pritožbeno sodišče pa glede na doslej ocenjeno procesno gradivo v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tudi po prepričanju višjega sodišča torej toženec zasluži najmanj 1.700,00 EUR mesečno.

Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče ugotovilo, da toženčevi dohodki niso višji od 1.700,00 EUR. Izdajo sodbe je sodišče prve stopnje pridržalo do prejema dokazil o toženčevih prejemkih. Obsežna dokazila se nahajajo v spisu (priloge B39 do B117), sodišče jih je prejelo 10.12.2008, tožnica pa šele skupaj s sodbo. Tožnica utemeljeno opozarja, da opisana dokazila že na prvi pogled izkazujejo bistveno višje prejemke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (toženec na takšne trditve v odgovoru na tožbo podaja pojasnila). Tožnica v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do teh listin ni opredelilo. Odločitev sodišča prve stopnje o premoženjskih zmožnostih oz. dohodkih toženca (kolikor in če ti presegajo 1.700,00 EUR), s tem pa tudi o razporeditvi preživninskega bremena za preživljanje vseh treh otrok, je torej obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče glede preživnine nad 300,00 EUR za oba dečka ter glede preživnine, ki jo je mati dolžna plačevati za hči U., sodbo razveljavilo in v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da je pravilno tožničino stališče v pritožbi, da preživninske obveznosti ni mogoče pobotati. Takšno ravnanje se morda res zdi ekonomično, kar obrazloži sodišče prve stopnje v četrtem odstavku na 7. strani izpodbijane sodbe. Da je stališče napačno, pa izhaja tako iz določbe 5. točke 316. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot iz splošne določbe 311. člena OZ. Eden od pogojev za pobot je namreč vzajemnost (torej da je upnik iz prvega razmerja dolžnik v drugem in obratno), v tej zadevi pa vzajemnosti ni, saj sta dolžnika preživnin tožnica (za hčer) in toženec (za oba sinova), upniki pa so otroci.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o preživnini za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Očitno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Kaj je razlog za takšno odločitev, ni eksplicitno obrazložilo, mogoče pa je sklepati, da je tako ravnalo zato, ker je kot nesporno ugotovilo, da je preživnina, kot je bila določena z začasno odredbo, v celoti poravnana. Vendar pa to ni razlog, da sodišču za čas postopka ne bi bilo treba ugotoviti, kakšne so bile v tem času potrebe otrok in kakšne zmožnosti staršev ter določiti preživnine. Šele če bi bila primerna preživnina za čas trajanja postopka takšna, kot je bila določena z začasno odredbo, bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V tem delu je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje dejansko stanje ostalo v celoti neugotovljeno.

Glede stikov

Toženčeve pritožbene navedbe zoper odločitev o stikih nasprotujejo same sebi. Po eni strani toženec meni, da ni utemeljeno, da je sodišče določilo, da je on tisti, ki mora priti po sinova in ju pripeljati domov. Po drugi strani pa meni, da sodišče ne bi smelo hkrati določiti, da se o podrobnostih izvajanja stikov starša dogovarjata sproti, saj ocenjuje, da za to nista sposobna. V tem delu sodbi očita neobrazloženost. Pritožbeno sodišče opozarja, da vsakega atoma odločitve v družinskih zadevah sodišče ne more obrazložiti. V nekaterih delih pravzaprav ne gre za odločitve, ki bi temeljile na uporabi prava, ampak za način organizacije, ki jo starša, če sta sposobna dogovarjanja, izvajata sama. Tak primer je tudi vprašanje načina izvajanja stikov oz. njihove logistike. V tem primeru je sodišče staršema pustilo možnost dogovarjanja, če pa se ne bosta zmogla dogovarjati (ugotovilo je, da je tožnica tista, ki se je bolj pripravljena) bo pač toženec tisti, ki bo prihajal po otroka in ju vračal domov. Takšna odločitev je povsem jasna in ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami.

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča, podlaga zanjo in napotki sodišču prve stopnje

Glede odločitve o zaupanju dečkov v vzgojo in varstvo, njunih stikov s tožencem in določitve preživnine zanju do zneska 300,00 EUR mesečno od izdaje sodbe dalje je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih, smiselno očitanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo.

Glede:

1določitve preživnine za čas tega postopka in

2glede preživnine za oba dečka nad 300,00 EUR ter preživnine za hčer U. (na odločitev v tem obsegu vpliva vprašanje toženčevih zatrjevano večjih preživninskih zmožnosti)

pa je pritožbeno sodišče, kot je bilo pojasnjeno, ugotovilo:

1da je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nepopolno ugotovilo dejansko stanje in

2da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Po noveliranem ZPP ima v teh situacijah pritožbeno sodišče pooblastilo, da kršitve odpravi oz. postopek dopolni samo. Pritožbeno sodišče v takšnih primerih zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje le, če:

1oceni, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka (355. člen ZPP) oz.

2kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (354. člen ZPP) .

Dokazi, ki jih je toženec sodišču posredoval 11.12.2008, sploh še niso bili predmet obravnavanja. Enako velja za vprašanje preživninskih potreb otrok in zmožnosti staršev za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Gre za obsežne in pomembne sklope dejstev in dokazov, zaradi česar je po eni strani bolj ekonomično, da dokazni postopek izvede sodišče prve stopnje, po drugi strani pa je prav, da za tako velike sklope dejstev in dokazov velja pravilo dvostopenjskega sojenja. Višje sodišče je zato v tem delu v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrača v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj ocenjuje, da glede na naravo zagrešene bistvene kršitve le-te ne more samo odpraviti.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej oceniti vse dokaze o dohodkih strank celovito in popolno, ugotoviti, kakšne so bile potrebe otrok in zmožnosti staršev v času od vložitve tožbe do izdaje izpodbijane sodbe, nato pa ponovno odločiti o še spornem delu tožbenega zahtevka.

Toženec v pritožbi predlaga, da se v primeru razveljavitve zadeva dodeli drugemu sodniku. Razlogov za to ne navede, ko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo ocenjuje kot samovoljno, pa zapiše, da bi bila vsekakor podana zahteva za izločitev sodnice po 6. točki 70. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v ravnanju sodnice, pa tudi v njeni odločitvi in obrazložitvi sodbe ne zazna tega, kar trdi pritožnik, pa tudi ne kakšnih razlogov, ki bi utemeljevali in opravičevali odločitev po 356. členu ZPP. Predloga za izločitev (o katerem bi sicer moral odločiti predsednik sodišča prve stopnje) pa pritožnik ni podal.

Glede stroškov

Toženec izpodbija tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških, a pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje stroške, predstavlja pravilno uporabo pooblastila iz 413. člena ZPP.

V skladu z določbo 4. v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.