VSL Sodba II Cpg 970/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške nastale s pritožbenim postopkom.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 87629/2016 z dne 6. 9. 2016, v prvem in tretjem odstavku izreka.

2Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedba (tudi sicer pavšalna in neobrazložena), da sodbo izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je torej neupoštevana, saj je v tovrstnih sporih to nedopusten pritožbeni razlog.

6Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je odločba nezakonita, ker sodišče ni izvedlo naroka, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da mora pritožnik kršitev konkretizirano opredeliti, da ni potreben nikakršen (tudi ne delni) uradni preizkus. Slednjemu pa v pritožbi ni zadoščeno. Pritožnica ne pojasni bistvenega - kateri pogoji, določeni v prvem in drugem odstavku 454. člena ZPP¹, ki sodišču v sporih majhne vrednosti omogočajo izdajo odločbo brez naroka, niso bili izpolnjeni.

7Pritožnik nima prav, ko trdi, da je zamudne obresti mogoče uveljavljati samo skupaj z glavnico. Zamudne obresti so le glede nastanka (378. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ) in zastaranja (344. člen OZ) akcesorne glavni terjatvi. Ko nastanejo, so samostojne in upnik z njimi lahko prosto razpolaga (lahko npr. plačilo le-teh dolžniku odpusti in se zadovolji s plačilom glavnice ali pa jih uveljavlja kasneje, v samostojni pravdi). Dejstvo, da je tožeča stranka v predhodnem postopku zahtevala samo plačilo glavnice in da sedaj v konkretnem postopku zahteva še plačilo zakonskih zamudnih obresti, ne predstavlja materialne ovire, da o zahtevku sodišče ne more odločiti. Sodišče prve stopnje je ob povedanem pravilno zaključilo, da je terjatev tožeče stranke, ki zajema samo zakonske zamudne obresti, v celoti utemeljen.

8Drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ne uveljavlja. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato sodišče o njih ni odločalo. Stroškov pritožbenega postopka ni priznalo tožeči stranki, saj odgovor na pritožbo v bistvenem ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji.

¹ Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek). Na način iz prejšnjega odstavka sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek).