VSL sodba II Cp 4676/2008

Pritožbama prvo in drugotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu v razmerju do prvo in drugotožene stranke spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko v celoti zavrne ter je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki 1.663,86 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in drugotoženi stranki 1.687,06 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki tudi 481,95 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so vse tri tožene stranke nerazdelno dolžne plačati tožniku odškodnino v znesku 5.728.000,00 SIT (23.902,52 EUR), in sicer:

- od glavnice 5.500.000,00 SIT v razmerju do prve tožene stranke in druge tožene stranke z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila;

- od glavnice 5.5000.000,00 SIT v razmerju do tretje tožene stranke z zamudnimi obrestmi

v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 13.5.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila;

- od glavnice 20.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2000 do plačila;

- od glavnice 10.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2001 do plačila;

- od glavnice 36.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1999 do plačila;

- od glavnice 162.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1999 do plačila.

V presežku je tožbeni zahtevek zoper vse tri tožene stranke zavrnilo, hkrati pa odločilo, da so vse tri tožene stranke nerazdelno dolžne povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 299.166,00 SIT (1.248,40 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo so se pritožile vse pravdne stranke. Pritožbeno sodišče je o vseh pritožbah zoper izpodbijano sodbo, s sodbo opr. št. II Cp 664/2004 z dne 16.3.2005, enkrat že odločalo, in sicer je pritožbama prvo in drugo tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko v celoti zavrnilo, pritožbi tožeče stranke in tretje tožene stranke pa je zavrnilo in izpodbijano sodbo v razmerju do njiju potrdilo. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS, s sklepom opr. št. II Ips 472/2006 z dne 1.12.2008, ugodilo in navedeno sodbo pritožbenega sodišča v obsegu odločitve o prvo in drugo toženi stranki in v izreku o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Prvotožena stranka vlaga pritožbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je napačno odločilo v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije prvotožene stranke in je zmotno interpretiralo 19. člen Kooperantske pogodbe št. 15/99 ter posledično predpise, na katere se sklicuje. 1. odstavek 19. člena pogodbe res določa, da se morata naročnik in izvajalec dogovoriti o ukrepih za varstvo pri delu, vendar pa 2. odstavek izrecno določa, da skrb in odgovornost za izvajanje varnostnih ukrepov na delovnih mestih nosi izvajalec sam. To potrjuje 5. člen iste pogodbe, kjer sta se drugo in tretjetožena stranka dogovorili, da so v ceno 9.531.263,00 SIT vkalkulirani tudi vsi stroški za varnost pri delu, za izvedbo vseh del. Skladno s takrat veljavnim 73. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja mora delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec le to povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Zgolj iz previdnosti pa prvotožena stranka še navaja, da v zadevnem primeru ne gre za objektivno odgovornost, ker navedeno delo ni delo na višini, saj je tožnik stal na višini 1,2 m oziroma 1,5 m. Tožnik je sam odgovoren za nastanek škode, saj si je lestev podstavil sam, nobenega sodelavca ni prosil, da mu pridrži lestev, pod lestev pa je podstavil neustrezno bosanko. Dejstvo je, da je izvedenec povedal, da gre med drugim iskati vzrok za poškodbo v nepazljivosti delavca. Ugovarja tudi višini prisojene odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

Drugotožena stranka vlaga pritožbo preko svojega pooblaščenca iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko z ustrezno stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da je izključna odgovornost za poškodbo na strani tožnika in se pri tem sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenca L. B.. Tožnik bi lahko privezal lestev, prosil sodelavca na gradbišču, da nekaj časa drži lestev, lahko pa bi našel tudi kakšen kos materiala, ki ne bi drsel in bi podložil lestev. Glede očitka, da bi moral imeti tožnik na voljo varnostni pas, pa je poudariti, da je iskanje arhivskih predpisov in očitanje takšnih kršitev neživljenjsko in sprto z zdravo pametjo ter se v praksi ne izvaja. Dejstvo je, da je do nezgode prišlo predvsem zaradi nespretnosti tožnika in ne zaradi kršitve nekih predpisov. Trditev sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka odgovorna na podlagi 206. in 207. člena ZOR, je zgrešena. Drugotožena stranka ni povzročila tožniku nobene škode. Prav tako ni podana njena objektivna odgovornost. Drugotožena stranka pritožbenih stroškov ne priglaša.

Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritrditi je pritožbenim navedbam prvotožene stranke, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev napačno zaključilo, da je podana odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 28.5.1999 kot delavec tretjetožene stranke in posledično odgovornost prvotožene stranke, pri kateri je imela drugotožena stranka zavarovano svojo odgovornost. Zmotno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za odgovornost drugotožene stranke za škodo nasproti delavcu tretjetožene stranke podana v 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Le-ta namreč določa, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno le tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Solidarna odgovornost naročitelja del z izvajalcem obstaja torej samo takrat, kadar škoda nastane tretjim osebam, torej osebam, ki so zunaj izvajalčeve sfere. Zato naročitelj po 207. členu ZOR ne odgovarja za škodo, ki pri izvajanju teh del nastane osebam, ki spadajo v izvajalčevo sfero npr. njegovemu delavcu, kot v tem konkretnem primeru.

Zato je presojati odgovornost drugotožene stranke po splošnih odškodninskih načelih v smislu 154. člena ZOR v povezavi z 206. členom ZOR. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Iz kooperantske pogodbe z dne 23.4.1999 iz prvega odstavka 19. člena res izhaja, da se morajo delavci izvajalca ravnati po predpisih o varstvu pri delu, ki veljajo za objekt, vendar pa je potrebno upoštevati drugi odstavek 19. člena te pogodbe, ki izrecno določa, da skrb in odgovornost za izvajanje varstvenih ukrepov na delovnih mestih nosi izvajalec sam, torej delodajalec tožeče stranke, to je tretjetožena stranka. Iz pogodbe torej izhaja, da je dogovorjena izključna odgovornost izvajalca del za izvedbo varstva pri delu. V tem konkretnem primeru, ko iz pogodbe izhaja, da naročnik in izvajalec del nista izvajala hkrati oziroma skupno, ampak je izvajalec del v celoti prevzel izvedbo posameznega dela, tudi ne more priti v poštev 30. člen Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. SRS, št. 47/86 - prečiščeno besedilo), ki je veljal v času nezgode, saj le-ta določa skupne varnostne ukrepe in skupni sporazum ter skupno organizacijo varstva pri delu le, če na deloviščih hkrati opravlja delo več podjetij oziroma samostojnih podjetnikov. Tega pa tožeča stranka v tožbi tudi ne zatrjuje. Večjo odgovornost kot zakon tudi ne more predpisovati pravilnik, kot podzakonski akt. Ob neprerekani ugotovitvi vsebine kooperantske pogodbe, ki je v konkretnem primeru poleg Zakona o delovnih razmerjih, ZOR ter Zakona o varstvu pri delu predstavlja materialno pravo, je torej ugotoviti, da je tožbeni zahtevek zoper drug toženo stranko in posledično prvotoženo stranko, pri kateri je imela drugotožena stranka zavarovano svojo odgovornost iz opravljanja dejavnosti, neutemeljen.

Ob tem je potrebno še dodati, da bi lahko bila v obravnavanem primeru podana še ena materialnopravna podlaga za solidarno odgovornost prvotožene in drugotožene stranke za tožniku nastalo škodo. Po 7. členu kooperantske pogodbe z dne 23.4.1999 ima naročnik (drugotožena stranka) objekt zavarovan po pogojih za gradbeno dejavnost, upoštevajoč pogodbeno vrednost z investitorjem in za čas izvajanja del od začetka pridobitve uporabnega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da naj bi zavarovalna pogodba, ki naj bi jo sklenili prvo in drugotožena stranka, veljala tudi za zavarovanje odškodninske odgovornosti podizvajalca, torej tretjetožene stranke. Izvajalec (tretjetožena stranka) se je s to določbo zavezal naročniku povrniti tudi stroške za ustrezni del zavarovalne premije. Pravilna razlaga navedene pogodbene določbe dopušča sklepanje, da naj bi drugotožena stranka sklenila zavarovalno pogodbo za zavarovanje objekta pred odgovornostjo za morebitno škodo, vključno s poškodbami vseh delavcev na gradbišču. Ob takšni presoji bi posledično mogla biti podana odgovornost vseh toženih strank za tožniku nastalo škodo (tudi) na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene sicer med prvo in drugotoženo stranko, ki pa je vključevala tudi odškodninsko odgovornost tretjetožene stranke, tožnikovega delodajalca. Vendar pa naj tej podlagi sodišče prve stopnje (še manj pa prvič pritožbeno sodišče) toženega zahtevka tožeče stranke uperjena zoper prvo in drugotoženo stranko ni moglo presojati oziroma ni smelo ugotavljati, ali je bila zavarovalna pogodba iz 7. člena kooperantske pogodbe dejansko sklenjena in v kakšni vsebini, saj tožeča stranka v tej smeri ni podala (ustrezne) trditvene podlage (v skladu z razpravnim načelom so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke, sodišče pa ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala - 7. člen ZPP). Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko utemeljevala na določilih ZOR o neposlovni odškodninski odgovornosti in ne morebiti na takšni pogodbeni podlagi. Odgovornost prvotožene stranke pa je gradila na tem, da je imela pri prvotoženi stranki drugotožena stranka (ki naj bi odškodninsko odgovarjala za škodo nastalo tožniku) sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti in ne morebiti, na dejstvu, da je sta prvo in drugotožena stranka sklenili zavarovalno pogodbo, ki je vključevala odškodninsko odgovornost tretjetožene stranke.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbama prvo in drugotožene stranke zoper ugodilni del sodbe v razmerju do prvo in drugotožene stranke in v izreku o stroških ugoditi ter izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek do prvo in drugotožene stranke v obsodilnem delu zavrne (4. točka 358. člena ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških postopka v razmerju med tožečo stranko in prvo in drugotoženo stranko. Ker je tožeča stranka v pravdi nasproti prvo in drugotoženi stranki propadla, jima je dolžna povrniti njune pravdne stroške (154. člen ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Nagrada za delo odvetnika za prvo toženo stranko znaša 2.670 točk (specifikacija priznanih pravdnih stroškov glej na list. št. 112) oziroma 1.225,53 EUR. Na navedeno je priznati še 20 % DDV. Taksa za sodbo znaša 172,36 EUR, materialni stroški za delo odvetnika pa še dodatno 20,86 EUR. Skupaj je torej tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki 1.663,86 EUR. Stroški drugotožene stranke za delo odvetnika predstavljajo 2.750 odvetniških točk oziroma 1.262,25 EUR (specifikacija je razvidna iz list. št. 113). 20 % DDV je 252,46 EUR, taksa za odgovor na tožbo 172,36 EUR. Skupaj znašajo torej stroški drugotožene stranke, ki ji jih je dolžna povrniti tožeča stranka, 1.687,06 EUR. Drugo tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Prvotožena stranka pa je priglasila 875 točk za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi in DDV. Ob vrednosti točke 0,459 EUR predstavlja 875 točk znesek 401,62 EUR. 20 % DDV znaša dodatno še 80,33 EUR. Tožeča stranka je torej dolžna povrniti prvotoženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 481,95 EUR. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP.