VSL sodba in sklep I Cp 3474/2008

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.
2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi zoper sodbo

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/01561 v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi. Hkrati je odločilo, da morata N. in M. G. (v nadaljevanju tožena stranka oziroma prvotoženka in drugotoženec) plačati družbi A... d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnica) 5.066,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka 15 dni dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V svoji pritožbe tožena stranka navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP), ker se ni izreklo o tem, ali dogovorjene zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki jo banka plačuje oziroma s pogodbo določa za obravnavano ali obravnavani zadevi podobno vrsto posla, ter o tem, ali so obresti zaradi dosega glavnice prenehale teči. Obe vprašanji je namreč sodišče prve stopnje v pravnomočnem sklepu z dne 28.3.2007 navedlo kot razlog za to, da se glavna obravnava začne znova, potem ko je bila na naroku dne 28.3.2007 obravnava že končana. Tožena stranka prav tako navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kaj predstavlja vtoževani znesek 30.120.855,04 SIT oziroma kako je tožnica prišla do izračuna, da ji tožena stranka na dan 29.11.2001 poleg glavnice 200.000,00 DEM dolguje še 66.940,00 DEM na račun obresti in ali so bila upoštevana plačila pravnega prednika za obresti med 17.1.1995 in 14.5.1997 v višini 240.493,05 DEM. Toženka meni, da je tudi sicer sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR) in bi moralo zahtevku tožeče stranke nad obrestno mero zamudnih obresti, predpisano za denarne obveznosti iz gospodarskih pogodb in zvišani največ za 8%, odreči sodno varstvo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožencev ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da sta prvotoženka in drugotoženec kot družbenika družbe Š... d.o.o., ki je bila izbrisana na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/1999 in nasl., v nadaljevanju ZFPPod), odgovorna za njene neporavnane obveznosti v skladu s 4. odstavkom 27. člena ZFPPod v povezavi s 1. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993 in nasl., v nadaljevanju ZGD).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, med neporavnane obveznosti pravne prednice prvotoženke in drugotoženca spada tudi terjatev tožeče stranke iz naslova posojilne pogodbe št. 04/94/mg z dne 13.12.1994, ki je bila zadnjič novelirana z Aneksom št. 3 z dne 22.8.1995. Glede na čas nastanka obveznosti je sodišče prve stopnje v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št.83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ) pri svoji presoji spornih elementov posojilne pogodbe pravilno uporabilo materialnopravne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe tožencev o napačni uporabi 2. odstavka 399. člena ZOR. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, RS opr. št. III Ips 16/93 z dne 22.4.1993, načelno stališče, na katerega se sklicuje pritožba tožencev, ni več uporabno. Obrazložitev iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS je v izpodbijani sodbi povzelo že sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da ZOR v 2. in 4. odst. 399. člena ne uzakonja najvišje obrestne mere pogodbenih obrestih, saj gre za blanketni normi, ki sami za sebe (brez posebnega zakona) ne učinkujeta ter da je mogoče uspešno ugovarjati previsoki obrestni meri pogodbenih obresti samo na podlagi določil, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma posameznih pogodbenih določil. Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo tudi, ali gre pri dogovorjenih pogodbenih obresti med tožečo stranko in družbo Š... d.o.o. za elemente oderuške pogodbe in pravilno zaključilo, da toženca tega nista dokazala.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo svojega sklepa z dne 28.3.2007, s katerim je ponovno odprlo glavno obravnavo, pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre za sklep, ki se nanaša na vodstvo glavne obravnave in na katerega sodišče, v skladu s tretjim odstavkom 298. člena ZPP, ni vezano. Sicer pa tudi ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do vprašanj, izpostavljenih v obrazložitvi navedenega sklepa. Kot je bilo zapisano zgoraj, je sodišče pravilno povzelo in uporabilo določilo 2. v povezavi s 4. odstavkom 399. člena ZOR, zato ni bilo potrebno preverjati, ali 5% oziroma 3,5% mesečna obrestne mera presega obrestna mero, ki jo banka plačuje oziroma s pogodbo določa za obravnavano ali obravnavani zadevi podobno vrsto posla. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da vtoževani del nateklih oziroma zapadlih in neplačanih pogodbenih obresti ni dosegel glavnice, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek postavila v SIT, pri čemer je navedla, da vtoževani znesek 30.120.855,04 SIT predstavlja tolarsko protivrednost 266.940,35 DEM na dan 29.11.2001, ko je bil tožencema sporočen odpoklic posojila ter da iz materialnopravnih razlogov vtožuje manj, kot dejansko znaša njen dolg. Preračun v SIT oz. EUR po fiksnem tečaju, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje pokaže, da 266.940,35 DEM znaša celo več od vtoževanega zneska v SIT, vendar pa gre to kvečjemu v škodo tožeče stranke in je sodišče prve stopnje zato pravilno odločalo v okviru postavljenega zahtevka 30.120.855,04 SIT oziroma 125.692,10 EUR. S tem uvodnim pojasnilom pritožbeno sodišče že deloma odgovarja na pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kaj predstavlja vtoževani znesek 30.120.855,04 SIT oziroma o tem, kako je tožeča stranka prišla do izračuna, da ji toženca na dan 29.11.2001 poleg glavnice 200.000,00 DEM dolgujeta še 66.940,35 DEM. Sicer pa iz obrazložitve sodbe nedvomno izhaja, da je glavnica kredita po zadnjem aneksu z dne 22.8.1995 znašala 200.000,00 DEM in da je le-ta zapadla v plačilo 30 dni po odpoklicu, to se pravi 4.1.2002. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, 200.000,00 DEM preračunano po fiksnem menjalnem tečaju, ki je na dan 1.1.2002 znašal 1.95583 DEM za en EUR, znaša 102.258,38 EUR oziroma prej 24.505.197,28 SIT. Preostali znesek do prisojene vsote 125.692,10 EUR oziroma prej 30.120.855,04 SIT torej predstavlja vtoževani in prisojeni del zapadlih in neplačanih obresti.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka pri svojem obračunu dolga ni upoštevala, da so bile vse obveznosti družbe Š... d.o.o. iz naslova zapadlih in neplačanih pogodbenih obresti do 18.10.1996 poravnane dne 18.10.1996 z odstopom terjatve, ki jo je imela družba Š... d.o.o. do J. Ž., je samo ponovno obračunalo stanje dolga, da bi se prepričalo o utemeljenosti celotnega zahtevka tožeče stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v razdelku naslovljenem "Glede višine terjatve" na strani 9 in 10, je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pri ponovnem obračunu upoštevalo, da so bile z odstopom terjatve dne 18.10.1996 plačane že natekle in zapadle pogodbene obresti (do 18.10.1996), prav tako pa je tudi izrecno navedlo vsa ostala delna plačila, ki jih je upoštevalo pri novem izračunu. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o že plačanih obrestih. Iz ponovnega obračuna, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, upoštevajoč zgoraj navedeni fiksni menjalni tečaj, nadalje izhaja, da je ostalo iz naslova zapadlih in neplačanih obresti neporavnano bistveno več kot vtoževanih in prisojenih 5.615.658,00 SIT oziroma sedaj 23.433,72 EUR. Slednje pomeni, da je dolg tožencev oz. njunega pravnega prednika iz naslova zapadlih neporavnanih obresti večji od tega, kar je bilo iz tega naslova vtoževano oziroma prisojeno. Povedano z drugimi besedami, tožeča stranka bi lahko uspela tudi z višjim tožbenim zahtevkom.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene izmed kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Upoštevajoč zapisano, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi zoper sklep

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks in podrejeni predlog za odlog plačila sodne takse.

Tožeča stranka se zoper takšno odločitev pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in spremembo tako, da se njenemu predlogu za oprostitev taks ugodi. V svoji pritožbi izpostavlja svoje slabo finančno stanje in poudarja, da zaradi dolgotrajnih postopkov ne more priti do svojega denarja, ki ga vtožuje v predmetni zadevi. Meni, da sodišče zmotno ocenjuje, da ni izkazala izpolnjevanja pogojev za taksno oprostitev, saj je iz predloženih dokazil razvidno, da nima nikakršnih sredstev oziroma dohodkov.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, tožeča stranka zmotno meni, da je bila njena prošnja za oprostitev plačila sodne takse za sodbo po nalogu z dne 9.7.2008 zavrnjena, ker naj bi sodišče napačno ocenilo njeno slabo finančno stanje.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje finančnega stanja tožeče stranke ni presojalo, saj je pravilno ugotovilo, da oprostitev plačila oziroma odlog plačila sodne takse za sodbo v konkretnem primeru ni mogoč. Tožeča stranka je pravna oseba, katero je mogoče v skladu s 5. odstavkom 168. člena ZPP oprostiti oziroma odložiti zgolj plačilo sodnih taks, naštetih v 105a. členu ZPP, kjer pa sodna taksa za sodbo ni navedena. Sodna taksa za sodbo namreč ni takšna taksa, pri kateri bi neplačilo imelo za posledico domnevo umika vloge. Ker sodna taksa za sodbo ne more biti predmet taksne oprostitve oziroma odloga plačila za pravne osebe, je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Upoštevajoč povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena in 2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.