VSL sodba I Cpg 1039/2007

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka) potrdi.
Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki 429,20 EUR stroškov odgovora na pritožbo, drugotoženi stranki pa 349,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo, vse v roku 15 dni.
Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil:

"1. Toženima strankama P. d.o.o. in T. d.o.o. se prepove vsakršna uporaba znaka "TV Petelin", predvsem izdajanje in predvajanje ter distribuiranje televizijskega programa pod nazivom "TV Petelin", prvotoženi stranki P. d.o.o. pa tudi izvajanje storitve TV Petelin SMS.

2Toženi stranki sta dolžni umakniti iz televizijskega programa oddaje pod nazivom "TV Petelin", prvotožena stranka P. d.o.o. pa je tudi dolžna umakniti svojo internetno stran "www.petelin.tv".

3Pravnomočna sodba se na stroške toženih strank objavi v časniku Finance.

4Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki O. d.o.o. povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila."

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 1.194,66 EUR, drugotoženi stranki pa pravdne stroške v višini 1.125,80 EUR z obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženima strankama pa nerazdelno naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z obrestmi.

Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da se toženima strankama prepove "vsakršna" uporaba znaka "TV Petelin", predvsem izdajanje in predvajanje ter distribuiranje televizijskega programa pod nazivom "TV Petelin", prvotoženi stranki pa tudi izvajanje storitve TV Petelin SMS. Tožbo je temeljila na določbi prvega odstavka 47. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), ki daje "imetniku znamke" upravičenje, da prepreči "tretjim osebam", ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo znake, ki imajo v točkah a), b), c) prvega odstavka 47. člena ZIL-1 opredeljene prvine.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je prva tožena stranka registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino kot imetnica znamke "TV PETELIN" za dejavnosti iz razreda 35 in 38 Nicejske klasifikacije (v nadaljevanju NK), pri čemer 38. razred NK obsega dejavnosti telekomunikacij, TV oddajanja, difuzijo TV programov, vključno z oddajanjem glasbenih in kulturnih oddaj in prireditev, informativnih oddaj, radijskih in TV prenosov, glasbenih in kulturnih oddaj ter prireditev, storitve interneta ter oddajanje preko kabelske televizije in radia, torej tudi dejavnosti, na katere se nanaša del tožbenega zahtevka pod točko 1. (izdajanje, predvajanje ter distrubuiranje televizijskega programa), kjer je tožeča stranka sicer zahtevala prepoved "vsakršne" uporabe znaka " TV Petelin".

V primeru obstoja dejanskih stanov iz 1. odstavka 44. člena ZIL-1, katerih del je tožeča stranka zatrjevala, ima imetnik znamke proti drugemu imetniku znamke pravovarstveni zahtevek po 119. členu ZIL-1, to je tožbo na izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka. Tožeča stranka tožbe na izbris znamke iz registra ni vložila. Zato njenemu zahtevku na prepoved uporabe znaka TV Petelin za storitve, glede katerih je zavarovan z "znamko", ne da bi se istočasno zahteval izbris znamke iz registra (za razreda 35, 38), ni mogoče nuditi pravnega varstva.

Tožeča stranka je poleg prepovedi uporabe znaka TV Petelin za izdajanje televizijskega programa pod nazivom "TV Petelin" predlagala, da se toženima strankama naloži, da sta dolžni umakniti iz televizijskega programa oddaje pod nazivom "TV Petelin". Trdila je, da ima registrirano znamko za storitve v razredu 41 NK, to je specifično produkcijo radijskih in TV programov, produkcijo šovov (prireditev), storitve snemalnih studiev, TV razvedrilo in drugo. Prav te storitve naj bi bile tudi bistvena dejavnost prvotožene stranke, ki pa zanje nima registrirane znamke "TV Petelin".

Prva tožena stranka je te trditve prerekala, češ da je njena edina dejavnost oddajanje TV programa ter da je TV Petelin le ime medija, ki distribuira medijske vsebine javnosti in programa (kot na primer POP TV, Paprika TV), ki ga sestavlja vsebinski sklop oddaj, katerih producenti so različni. Prvostopno sodišče je tem trditvam prvotožene stranke sledilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi ne dajejo opore za drugačne zaključke. Odločba Ministrstva za kulturo št. ... z dne ..., na katero se sklicuje pritožnik, je zgolj odločba o vpisu prvotožene stranke v razvid medijev v skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01; v nadaljevanju ZMed), ki izkazuje, da je prvotožena stranka medij. Z odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. ... z dne ... pa je bilo prvotoženi stranki kot izdajatelju televizijskega programa "TV Petelin" izdano dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti pod programskimi pogoji iz predložene programske zasnove, v skladu s 105. in 106. členom ZMed.

V skladu z določbo 1. odstavka 9. člena ZMed je izdajatelj medija pravna ali fizična oseba, ki izvaja dejavnost "razširjanja" programskih vsebin v skladu z določbami ZMed. Dejavnost izdajatelja lahko obsega tudi ustvarjanje oziroma produkcijo programskih vsebin (3. odst. 9. člena ZMed), kar je prvotožena stranka v programski zasnovi sicer predvidela, kar pa še ne dokazuje, da je do realizacije zasnove tudi prišlo. Navedenega tudi ne dokazuje pogodba, sklenjena med toženima strankama dne 21. 1. 2005, saj ta govori le o "razširjanju" programa TV Petelin v omrežju za kabelsko TV družbe T. d.o.o. in ne o produkciji programa. Potencialnega kršitvenega dejanja tudi sicer ne predstavlja že dejstvo produkcije samo, temveč uporaba znaka TV Petelin za produkcijo TV programa. Slednjega pa, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, tožeča stranka ni dokazala.

V kolikor pa bi bilo trditve tožeče stranke o 24-urnem oddajanju programa z narodnozabavno glasbo moč razumeti kot trditve o nemožnosti razmejitve med produkcijo in oddajanjem programa, potem se s tožbenim zahtevkom po 47. členu ZIL-1, ki je naperjen le proti uporabi znaka (ne posega pa v vprašanje registracije znamke prve tožene stranke), tožeča stranka ni poslužila ustreznega varstva svojih pravic.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke med drugim glasi na prepoved opravljanja storitev TV Petelin SMS. Tožeča stranka je namreč trdila, da prva tožena stranka opravlja SMS tekmovanja prek interneta. Prva tožena stranka je te trditve prerekala, češ da so prek SMS v preteklosti potekala le glasovanja gledalcev za izbor najbolj popularne melodije, ki pa so bila ukinjena in že dalj časa ne potekajo več. Tožeča stranka na te trditve ni odgovorila, zaradi česar se štejejo kot neprerekane. Odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka se tako izkaže kot pravilna tudi iz navedenega razloga.

Pritožnik pritožbe zoper preostali del odločitve prvostopnega sodišča ne obrazloži. Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v preostalem delu zavrnilo in ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1.odst. 360.člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, toženima strankama pa je dolžna povrniti njune stroške odgovora na pritožbo, in sicer prvotoženi stranki 429,20 EUR pritožbenih stroškov, drugotoženi stranki pa 349,91 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški prvotožene stranke predstavljajo nagrado njenemu odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo v višini 286,88 EUR (625 odvetniških točk), 2 % administrativne stroške v višini 5,73 EUR, 20 % DDV v višini 57,30 EUR ter takso za odgovor na pritožbo v višini 79,29 EUR. Stroški drugotožene stranke pa predstavljajo nagrado njenemu odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo v višini 286,88 EUR (625 odvetniških točk), materialne izdatke za stranko v višini 2 %, kar znese 5,73 EUR ter 20 % DDV v višini 57,30 EUR. Pritožbeno sodišče toženima strankama ni priznalo priglašenih 100 odvetniških točk za posvet s stranko, saj je nagrada za navedeno storitev že vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Stroški so odmerjeni po specificiranih stroškovnikih, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.