VSL sodba I Cp 4582/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 401,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika lastnika kleti v izmeri 12 m2, ki se nahaja v severnem pritličnem delu objekta, stoječega na parc.št. ... k.o. A, vsak do 1/2, zato je tožena stranka dolžna tožečima strankama izročiti za vknjižbo lastninske pravice primerno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možen prenos lastninske pravice za predmetno nepremičnino na ime tožečih strank, v nasprotnem primeru pa bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba pod izvršbo. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženima strankama pravdne stroške v znesku 1.370,78 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi sta vložila pritožbo tožnika in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnika sta namreč kupila sporni kletni prostor v letu 1993 in ga uporabljala v dobri veri 15 let, saj glede kleti ni bilo sporov vse do leta 2008. Toženec je prvič opozoril na problem lastništva kleti v letu 2002, vendar pa ta njegov pomislek ne more vplivati na oceno dobrovernosti posesti s strani tožnikov. Tožnika sta klet uživala kot lastnika, v najemu pa sta imela del garaže, ki sta jo po toženčevem pozivu izpraznila. Predmet nakupa v letu 1998 s strani toženca ni bila sporna klet, zato tožnik tedaj tudi ni ugovarjal. Tožnika sta klet uporabljala, v njej je bila nameščena peč za centralno kurjavo, česar ne bi storila, če prostor ne bi kupila. Tožnika nista poskrbela za zemljiškoknjižni prenos po aneksih, saj ni bila možna izvedba etažne lastnine, ker prodajalec ni bil zainteresiran, s tožencem pa sta bila v sporih. Po mnenju pritožnikov toženec ni dokazal slabe vere, saj le nekaj opozoril toženca, da naj bi bil sporen prostor v najemu, ne more prekiniti dobre vere. Pritožnika sta zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Zahteval je povrnitev stroškov v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je posest sporne kleti najmanj od leta 2002 sporna, je pravilen tudi materialni zaključek prvostopnega sodišča, da tožnika lastninske pravice na sporni kleti nista pridobila na originarni način na podlagi priposestvovanja, saj v njuno korist ni izkazana dobroverna posest v potrebnem trajanju niti 10 let, če bi bila upoštevana zakonita posest v smislu določbe 2. odst. 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR), še manj pa 20 let v smislu določbe 4. odst. 28. člena ZTLR, katerega je potrebno uporabiti glede na določbo 1. odst. 266. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Tožnika sta začela uporabljati sporno klet v letu 1993, ko naj bi ju po njunem zatrjevanju kupila. Nepremičnino parc. št. ... k.o. A, v sklopu katere obstoja sporna klet, je v letu 1998 kupil toženec na interni javni dražbi, na kateri je sodeloval tudi tožnik. Predmet prodaje je bila celotna nepremičnina parc. št. ..., čemur tožnik ni nasprotoval. Na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 5.11.1998 se je toženec vpisal kot lastnik nepremičnine parc. št. ... k.o. A v zemljiški knjigi. Iz navedene pogodbe izhaja, da ima tožnik v posesti sporno klet na podlagi najemne pogodbe z dne 27.11.1995. Posest kleti je postala sporna v letu 2000, ko je toženec tožniku odpovedal najemno pogodbo za klet in ko je bila vložena tožba zaradi motenja posesti, ki je bila vodena pod opr. št. P 160/2000 Okrajnega sodišča v Krškem. V okviru tega postopka je bilo izpostavljeno vprašanje, čigava je klet, saj je tožnik zatrjeval, da je njegova, ker naj bi jo v letu 1993 kupil, toženec pa, da jo je kupil on v letu 1998. Glede na to, da je v korist toženca vknjižena lastninska pravica v zemljiški knjigi na celoti nepremičnini parc. št. ..., je povsem jasno, da tožnika vse od leta 2000 nista bila dobroverna posestnika sporne kleti, saj je bila njuna posest od tedaj dalje sporna. Drugačna razlaga posameznih določil v sklenjenih pravnih poslih (najemna pogodba in prodajna pogodba) v obširnih pritožbenih navedbah ne more spremeniti pravilne ocene prvostopnega sodišča, da posest sporne kleti s strani tožnikov po letu 2000 oziroma najpozneje po letu 2002 ni bila več nesporna, zato tudi dobra vera v korist tožnika v trajanju najmanj 10 let ni izkazana. Ker torej pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja niso izkazani, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna tudi iz razloga, ki ga prvostopno sodišče ni ugotovilo, pa v konkretnem primeru obstaja. Tožba namreč po prepričanju pritožbenega sodišča ni sklepčna, tožbeni zahtevek pa je neizvršljiv, zato bi ga bilo potrebno zavrniti tudi v primeru, če bi bili pogoji za priposestvovanje izkazani. Sklepčnost tožbe je pojem materialnega prava. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih tožnik navede v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik uveljavlja z zahtevkom. Tožnika v tožbi ne zatrjujeta, da sta tudi lastnika zemljišča, na katerem stoji sporni del stavbe, stoječe na parc. št. .... Glede na načelo superficies solo cedit bi tožnika, če bi uspela dokazati lastninsko pravico na spornem delu stavbe, pridobila lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem stavba stoji vsaj v ustreznem deležu, vendar pa tožnika tega ne zatrjujeta v tožbenih navedbah, niti v ugotovitvenem delu zahtevka ne uveljavljata. Tožbeni zahtevek v dajatvenem delu, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama izstaviti za vknjižbo lastninske pravice zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možen prenos lastninske pravice za predmetno nepremičnino, to je za klet v izmeri 12 m2,, ki se nahaja v severnem pritličnem delu objekta, stoječega na parc. št. ... k.o. A, na ime tožečih strank, v nasprotnem primeru pa bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba, je neizvršljiv, saj vknjižba lastninske pravice le na kletnem prostoru v zemljiški knjigi ni mogoča. Po določbi 11. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1 se v zemljiško knjigo vpisuje nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Vpišejo se kot zemljiška parcela ali kot objekt oziroma njegov posamezen del, če zakon določa, da je lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Vknjižba lastninske pravice le na kletnem prostoru po presoji pritožbenega sodišča ne bi bila mogoča, saj glede na trditve tožnikov ne gre niti za stavbno pravico v smislu 256. člena SPZ, niti za etažno lastnino v smislu 105. člena SPZ.

Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v mejah pooblastil iz 2. odst. 350. člena ZPP ni našlo kršitev absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP sama nosita stroške pritožbenega postopka. Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev njune zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženi stranki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo, ki je bila v pritožbenem postopku zavrnjena, zato sta tožnika na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP dolžna povrniti tožencu nastale stroške. Stroški se nanašajo na plačilo nagrade odvetniku, katero je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo 351,61 EUR in na plačano sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 50,00 EUR. Skupno znašajo stroški 401,62 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.