VSL sklep I Kp 359/2008

Pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče obtoženca oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti po 1. odstavku 300. člena KZ. Glede stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebnih izdatkov obtoženca in potrebnih izdatkov ter nagrade zagovornika je odredilo, da bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil pomočnik okrožnega državnega tožilca, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakon ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je predlagal, da se pritožbi ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da obstaja nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe, ki se pri oprostitvi sklicuje na 3. točko 358. člena ZKP (pomanjkanje dokazov) in obrazložitvijo sodbe iz katere izhaja, da je bila oprostitev izrečena iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje). Meni, da je tudi obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Višje sodišče opozarja, da obvezne sestavine izreka oprostilne sodbe določata 3. in 4. odstavek 364. člena ZKP, ki pa ne vsebujeta zahteve, da mora biti v izreku naveden tudi zakonski razlog za oprostitev iz 358. člena ZKP. Ta razlog se navaja po ustaljeni sodni praksi, vendar ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, če je sodišče v izreku obtoženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, v obrazložitvi pa je navedlo razloge, ki kažejo na oprostitev po 1. točki citirane določbe. Zatrjevana kršitev je namreč podana samo, če se nasprotje med izrekom in obrazložitvijo nanaša na neko pravno relevantno dejstvo, tu pa gre za neskladje v navajanju pravnega predpisa (primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.1.2000, št. I Kp 1262/99). Podobno velja za notranja nasprotja obrazložitve, ki se prav tako morajo nanašati na dejanska vprašanja. ZKP v 11. točki 1. odstavka 371. člena med drugim določa, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri v nasprotju sami s seboj. Razlogi prvostopnega sodišča, zaradi katerih je obtoženca oprostilo po 3. točki 358. člena ZKP (ker ni dokazano, da bi storil očitano dejanje, in ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker romska skupnost nima lastnosti narodnostne skupnosti), sta si v nasprotju v pravnem pogledu, vendar to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo zatrjevano kršitev ZKP.

Oba razloga iz katerih je prvostopno sodišče obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 300. člena KZ in jim pritožba nasprotuje, se po presoji višjega sodišča nanašata na pravno vprašanje ali je dejanje iz obtožnega predloga kaznivo dejanje. Pri sklepanju prvostopnega sodišča, da je oprostitev utemeljena, ker so se obtoženčeve besede o "stoprocentnem masakru" nanašale samo na konkretno družino S. ne pa na narodnostno skupnost kot splošni pojem, gre za sklepanje o tem ali določeno dejstvo ustreza pojmom, ki so opredeljeni v pravni normi (uporaba prava). Prvostopna ugotovitev, da je obtoženec v izjavi meril na družino S. ne more pomeniti, da dejstva iz opisa dejanja niso dokazana, saj je v njem navedeno ravno to. Po obtožnem predlogu naj bi se obtoženčeve besede nanašale na tamkajšnje Rome, kar povezano z navedbo, da je nestrpnost izhajala prav iz napetih razmer med krajani A. in romsko družino S., ne pomeni drugega kot, da so se obtoženčeve besede nanašale na družino S. Glede obstoja obtoženčeve izjave in njene usmerjenosti je prvostopno sodišče dejansko ugotovilo, da sta ti dejstvi dokazani, vendar po pravnem vrednotenju prvostopnega sodišča s tem dejanjem obtoženec ni razpihoval narodnostnega sovraštva. Tudi z nadaljnjim razlogom, da romska skupnost ne uživa varstva narodne skupnosti, na katero se nanaša očitano kaznivo dejanje, prvostopno sodišče očitno šteje, da dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Oba razloga, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, sta neutemeljena.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 300. člena KZ sankcionira kršitev prepovedi ravnanja z namenom ustvarjanja stanja neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki določene vere (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.3.2005, št. I Kp 1050/2004). Prvostopno sodišče se je pri razlagi navedene določbe KZ ukvarjalo s primerjavo statusa romske skupnosti v Sloveniji s statusom in varstvom, ki ga Ustava RS daje avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, vendar je glede na zakonski opis dejanja dovolj, da storilec z razpihovanjem povečuje pripravljenost pripadnikov katerihkoli narodov, da se med seboj spopadejo ali povzročajo neprijetnosti. Narod je v socioloških tekstih opredeljen kot stopnja v zgodovinskem razvoju etnične skupine, ki preko etnije (ljudstva), ki se zaveda svoje drugačnosti le ob stiku z drugimi etnijami, nato naroda, pri katerem že obstaja zavest o razkoraku med njegovo kulturno identiteto in politično neavtonomnostjo, doseže lastno državnost in postane nacija (Stephen Moore, Sociologija: Ključni pojmi in dejstva, Ljubljana, znanstveno in publicistično središče, 1994, str. 158). Etnična skupnost ali skupina je ozemeljska skupnost ljudi, ki jih povezuje skupna kultura, jezik, religija, vrednote, in je torej širši pojem od naroda. Narod se razlikuje od ostalih pojavnosti etničnih skupnosti po znakih subjektivne narave, ki kažejo na to, da gre za "skupnost spomina", stopnjevanje politične organiziranosti ter željo po priznanju s strani drugih. Narodna manjšina pa je skupnost pripadnikov nekega naroda, ki živi v mejah državnosti drugega naroda.

Sledeči mednarodnopravni dokumenti nudijo zadostno podlago, na kateri je mogoče zagovarjati spoznanje o etnični identiteti in samobitnosti romskega naroda:

- V verbalni noti, ki jo je podala Republika Slovenija ob ratifikaciji Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (Ur. l. RS-MP, št. 4/98 (RS 20/98)), je država izjavila, da se bo v skladu z Ustavo in notranjo zakonodajo konvencija uporabljala za italijansko in madžarsko narodne manjšine ter za pripadnike romske skupnosti, ki živijo v Sloveniji.

- Ob ratificiranju Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih (Ur. l. RS-MP, št. 17/00, 7/07 (RS 69/00,44/07)), je Slovenija sporočila, da sta na ozemlju RS regionalna jezika italijanščina in madžarščina ter da se bodo v skladu s 5. odstavkom 7. člena listine določbe od 1. do 4. odstavka 7. člena smiselno uporabljale tudi za romski jezik.

- Po Priporočilu Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1201 "Romi v Evropi" iz leta 1993 se za namen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah izraz narodna manjšina nanaša na: skupino oseb v državi, ki živijo na območju te države in so njeni državljani; imajo dolgotrajne in čvrste vezi z državo; imajo različne etnične, kulturne, verske in jezikovne značilnosti; so dovolj številčni ter motivirani s skrbjo ohranjati tisto, kar označuje njihovo skupno identiteto.

- Priporočilo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1557 iz leta 2002 "O pravnem položaju Romov v Evropi" se med drugim zavzema za to, da se Romom v notranji zakonodaji prizna pravni status narodne manjšine v vsaki državi, kjer živijo.

Cilj romskega gibanja je doseči priznanje statusa "naroda brez države", ki bo enakopravno vključen tudi v evropske ustanove (Vera Klopčič, Položaj Romov v Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 2007). Tako glede na prizadevanje samih Romov za sodelovanje pri političnem odločanju ter odzive mednarodnih in domačih institucij višje sodišče ocenjuje, da se romska skupnost v subjektivnih in delno objektivnih elementih ujema s kriteriji za narod, zato je izpolnjen zakonski znak razpihovanja narodnostnega sovraštva, če je dejanje storjeno zoper romsko skupnost.

Po prepričanju višjega sodišča so po 1. odstavku 300. člena KZ dejanja, s katerimi se povzroča ali povečuje sovražnost pripadnikov slovenskega naroda zoper Rome, enako prepovedana in kazensko sankcionirana kot dejanja, ki so usmerjena zoper pripadnike drugih narodov, saj vsebujeta oba primera enak interesni in vrednostni temelj. Le-ta je izražen v 1. odstavku 63. člena Ustave RS, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodnostni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Z navedeno določbo se ščitijo temeljne vrednote družbe, kot so ustavne vrednote enakost, človeškega dostojanstva in demokratične ter pravne države, zato v njej ni mogoče zaslediti razlikovanja med posameznimi osebnimi okoliščinami, ki se lahko pojavljajo kot podlaga za diskriminacijo.

Pritožnik utemeljeno graja stališče prvostopnega sodišča, da romska skupnost v času storitve očitanega kaznivega dejanja dne 22.10.2006, torej pred sprejemom Zakona o romski skupnosti (Ur.l. RS, št. 33/07, ZRomS-1), ki je začel veljati 28.4.2007, ni uživala posebnega varstva. Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji je že pred sprejemom ZRomS-1 urejalo dvanajst zakonov (Zakon o lokalni samoupravi, Zakon o lokalnih volitvah, Zakon o evidenci volilne pravice, Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo...). Sam ZRomS-1 pa je le krovni zakon, ki vsebuje splošno dikcijo (programske norme, pristojnosti državnih organov in organov lokalnih skupnosti, organiziranost posebnih interesnih teles), in posega v vsebinsko opredeljevanje posebnih pravic, ki jih določajo posamezni področni zakoni.

Prvostopno sodišče je obtoženca oprostilo tudi, ker je ocenilo, da so se njegove besede nanašale le na družino S. ne pa na narodnostno skupnost kot celoto. V skladu z že navedenim vrednostnim temeljem določila 1. odstavka 300. člena KZ višje sodišče ugotavlja, da je preozka razlaga, po kateri je dejanje kaznivo samo, kadar je izrecno usmerjeno le na celotno skupnost, zoper katero se razpihuje sovraštvo. Po presoji višjega sodišča je potrebno zakonski znak razpihovanja narodnostnega sovraštva razumeti tako, da je ravno razlikovanje v narodnostni pripadnosti ("med nami in njimi") in z njim povezani predsodki nagib, ki vodi storilca, ko s svojimi dejanji povečuje pripravljenost za spopad. Tudi, če dejanje ni očitno naperjeno zoper vse pripadnike določene narodnosti in je delovanje storilca usmerjeno zoper ožjo skupino ljudi, je ključno vprašanje, kako pomembna je bila za sprožitev konflikta vključenost napadenih v določeno drugo skupnost.

Po opisu obtožnega predloga je obtoženec v intervjuju za Radiotelevizijo Slovenija, ki je bil v kraju A. rekel: "Bo pa tamle gor masaker, stoprocentno. Stoprocenten masaker. Požgem vse in zakoljem jih. Tle povem, ej pred kamero, milijon procentno. Enga mojga otroka al pa karkoli men nardijo, gre vse. Se ne bomo več pogovarjal, stoprocentno ne.", pri čemer so se njegove besede nanašale na tamkajšnje Rome in je s svojo izjavo stopnjeval pripravljenost krajanov in Romov za medsebojni spopad. V očitani obtoženčevi izjavi se ponavljajo izrazi skrajne odločnosti ter namere po popolnem in vseobsežnem uničenju navedene skupine tako, da naslovnikov njegove izjave ni mogoče konkretno individualizirati. Višje sodišče poudarja, da kot objekt napada nastopa nedoločena skupina ljudi, v nadaljevanju opisa pa je pojasnjeno, da gre za tamkajšnje Rome. Obtožni predlog dovolj natančno povezuje razpršenost obtoženčevega naklepa proti družini S. z njegovo zavestjo o stanju napetosti med krajani A. in temi Romi, zato je pravilno, da se očitano dejanje pravno opredeli kot razpihovanje narodnostnega sovraštva. Pritožba pravilno opozarja, da je potrebno k presoji pritegniti tudi oceno širših posledic obtoženčevega dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo storjeno (zavržni izrazi, zbor krajanov, snemanje za RTVS).

Prvostopno sodišče je napačno pravno presodilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje in ni ugotavljalo dejstev, ki so odločilna za ugotovitev kako pomembno je bilo za to, da je obtoženec dal očitano izjavo, dejstvo, da so bili S. Romi, v kakšnih okoliščinah je bila izjava dana ter kakšni so bili njeni učinki in ali se je teh zavedal in jih hotel doseči.

Višje sodišče je zato v skladu s 1. odstavkom 392. člena ZKP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče izvesti dokaz s predvajanjem posnetka, ki je bil objavljen na RTVS, s čimer si bo zagotovilo ne samo spoznanje vsebine izjave, ki med strankama ni sporna, temveč tudi zaznavo neverbalnih dejavnikov. Moralo bo ugotoviti predvsem kdo so bili Romi katerim naj bi obtoženec grozil, kakšne težave naj bi mu ti Romi povzročali, kako je potekalo zborovanje krajanov, na katerem je bila dana obtoženčeva izjava in razloge zakaj jo je podal in kaj je hotel z njo doseči. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanj pa bo moralo na podlagi ocene dokazov zaključiti, ali so podani tako objektivni kot subjektivni znaki očitanega dejanja.

Ker je razpravljajoča sodnica, ki je sodila v tej zadevi že zavzela stališče, je pritožbeno sodišče odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom posameznikom.

O stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku, bo odločalo prvostopno sodišče v novem postopku.