63. člen URS

Meje inkriminacije prvega odstavka 359. člena KZ-1 je treba iskati v ustavno dopustnih omejitvah svobode izražanja. Takšno prepoved vsebuje drugi odstavek 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni." Ta določba je torej primer, ko meje svobodi izražanja določa že Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustava "vsakršno spodbujanje k nasilju" s takšno določbo izloča iz sfere ustavno varovane svobode izražanja. Drugi odstavek 63. člena Ustave prepoveduje določen tip izražanja ("vsakršno spodbujanje"), usmerjeno k nasilju, kot kršitev pravic ali svoboščin drugih. Oblastni posegi v svobodo govora so dopustni le, če to narekujejo pereče potrebe družbe. Ker je politični govor v jedru odločanja o javnih zadevah v demokratični družbi, so prav na področju omejevanja političnega govora predpostavke omejevanja najstrožje.11 To velja še posebej v tistih primerih, ko gre za omejitve pravic tistih posameznikov, ki nasprotujejo (aktualnim) nosilcem oblasti. Vendar pa cilj spodbujanja k nasilju ni več izmenjava različnih mnenj in idej (ki je jedro politične tekme v demokratični pluralistični družbi), ampak neposredna sprožitev nasilja kot p

Sodišče mora KZ razlagati ustavno skladno, to je, da v okviru uveljavljenih metod razlage poišče takšno, katere rezultat je skladen z Ustavo RS. Zato je potrebno pri razlagi določil 1. odstavka 300. člena KZ upoštevati 63. in 14. čl. Ustave RS in sprejete mednarodne akte in pojem „narodnostno“ razlagati tako, da zajema (obsega) tudi skupnosti, ki v sociološkem pomenu še ne dosegajo vseh atributov narodnosti in so opredeljene kot etične skupnosti.

Višje sodišče opozarja, da obvezne sestavine izreka oprostilne sodbe določata 3. in 4. odstavek 364. člena ZKP, ki pa ne vsebujeta zahteve, da mora biti v izreku naveden tudi zakonski razlog za oprostitev iz 358. člena ZKP. Ta razlog se navaja po ustaljeni sodni praksi, vendar ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, če je sodišče v izreku obtoženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, v obrazložitvi pa je navedlo razloge, ki kažejo na oprostitev po 1. točki citirane določbe. Zatrjevana kršitev je namreč podana samo, če se nasprotje med izrekom in obrazložitvijo nanaša na neko pravno relevantno dejstvo, tu pa gre za neskladje v navajanju pravnega predpisa. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 300. člena KZ sankcionira kršitev prepovedi ravnanja z namenom ustvarjanja stanja neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki določene vere. Prvostopno sodišče se je pri razlagi navedene določbe KZ ukvarjalo s primerjavo statusa romske skupnosti v Sloveniji s statusom in varstvom, ki ga Ustava RS daje avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, vendar je glede na zakonski opis dejanja dovolj, da storilec z razpihovanjem povečuje pripravljenost pr

: Določba 63. člena Ustave RS ureja predvsem specifični vidik svobode izražanja in vsebuje izrecno prepoved le določenih vsebin izražanja - namreč spodbujanja k neenakopravnosti, razpihovanja sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanja k nasilju in vojni. Prepovedi iz 63. člena Ustave pravzaprav varujejo ustavno vrednoto enakosti, človekovega dostojanstva in demokratične ter pravne države. Stališče sodišča prve stopnje, da sta objekt varstva pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ le italijanska in madžarska narodna skupnost v Sloveniji, katerima Ustava RS zagotavlja posebne pravice (5. in 64. člen Ustave RS), ni pravilno. In tudi ni pravilno stališče, zavzeto v izpodbijani sodbi, da romska skupnost uživa posebno varstvo šele s sprejetjem Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji. Romska skupnost kot posebna etnična skupnost uživa posebno varstvo že na podlagi 65. člena Ustave RS in do sprejetja posebnega zakona o romski skupnosti se je to posebno varstvo uveljavljalo preko številne področne zakonodaje. Res romska skupnost v Republiki Sloveniji nima položaja narodne manjšine, vendar pa kot etnična skupnost ali manjšina, ki ima posebne etnične značilnosti (lastni jezik, kult