300. člen KZ

Sodišče mora KZ razlagati ustavno skladno, to je, da v okviru uveljavljenih metod razlage poišče takšno, katere rezultat je skladen z Ustavo RS. Zato je potrebno pri razlagi določil 1. odstavka 300. člena KZ upoštevati 63. in 14. čl. Ustave RS in sprejete mednarodne akte in pojem „narodnostno“ razlagati tako, da zajema (obsega) tudi skupnosti, ki v sociološkem pomenu še ne dosegajo vseh atributov narodnosti in so opredeljene kot etične skupnosti.

Zakonski znak izzivanja narodnostne nestrpnosti je potrebno razumeti in tolmačiti na način, da gre pri objektu kazenskopravnega varstva tega kaznivega dejanja, ne glede na umeščenost kaznivega dejanja v sklop kaznivih dejanj zoper javni red in mir, vendarle in predvsem za zaščito določenega kroga prebivalstva v njegovem dostojanstvu oziroma v narodnostni, rasni ali verski enakopravnosti. Iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po 1. odst. 300. člena KZ ne izhaja, da bi v opisu dejanja sploh morala biti navedena konkretna škodljiva posledica, saj je ta dovolj razvidna že iz samega izvršitvenega dejanja – v konkretnem primeru izzivanja narodnostne nestrpnosti, ki je konkretizirana v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z navedbo posameznih izjav.

Višje sodišče opozarja, da obvezne sestavine izreka oprostilne sodbe določata 3. in 4. odstavek 364. člena ZKP, ki pa ne vsebujeta zahteve, da mora biti v izreku naveden tudi zakonski razlog za oprostitev iz 358. člena ZKP. Ta razlog se navaja po ustaljeni sodni praksi, vendar ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, če je sodišče v izreku obtoženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, v obrazložitvi pa je navedlo razloge, ki kažejo na oprostitev po 1. točki citirane določbe. Zatrjevana kršitev je namreč podana samo, če se nasprotje med izrekom in obrazložitvijo nanaša na neko pravno relevantno dejstvo, tu pa gre za neskladje v navajanju pravnega predpisa. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 300. člena KZ sankcionira kršitev prepovedi ravnanja z namenom ustvarjanja stanja neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki določene vere. Prvostopno sodišče se je pri razlagi navedene določbe KZ ukvarjalo s primerjavo statusa romske skupnosti v Sloveniji s statusom in varstvom, ki ga Ustava RS daje avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, vendar je glede na zakonski opis dejanja dovolj, da storilec z razpihovanjem povečuje pripravljenost pr

: Določba 63. člena Ustave RS ureja predvsem specifični vidik svobode izražanja in vsebuje izrecno prepoved le določenih vsebin izražanja - namreč spodbujanja k neenakopravnosti, razpihovanja sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanja k nasilju in vojni. Prepovedi iz 63. člena Ustave pravzaprav varujejo ustavno vrednoto enakosti, človekovega dostojanstva in demokratične ter pravne države. Stališče sodišča prve stopnje, da sta objekt varstva pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ le italijanska in madžarska narodna skupnost v Sloveniji, katerima Ustava RS zagotavlja posebne pravice (5. in 64. člen Ustave RS), ni pravilno. In tudi ni pravilno stališče, zavzeto v izpodbijani sodbi, da romska skupnost uživa posebno varstvo šele s sprejetjem Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji. Romska skupnost kot posebna etnična skupnost uživa posebno varstvo že na podlagi 65. člena Ustave RS in do sprejetja posebnega zakona o romski skupnosti se je to posebno varstvo uveljavljalo preko številne področne zakonodaje. Res romska skupnost v Republiki Sloveniji nima položaja narodne manjšine, vendar pa kot etnična skupnost ali manjšina, ki ima posebne etnične značilnosti (lastni jezik, kult

Pripadnik narodnostne skupnosti ni neposredni oškodovanec, zato ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec. Neposredni oškodovanec je tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica.

Zakonski opis kaznivega dejanja zbujanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva po I. odstavku 300. člena KZ ne obsega oškodovanca, individualno določene osebe, kateremu osebna pravica je bila s kaznivim dejanjem kršena ali ogrožena. Opredelitev oškodovanca temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske ali osebne pravice, zato je oškodovanec lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Iz kaznivega dejanja mora biti jasno razvidno, da je bila kršena kakšna njegova pravica, kar pa pomeni, pravica individualno določene osebe ali individualno določenih oseb. Kaznivo dejanje po I. odstavku 300. člena KZ temelji na I. odstavku 63. člena Ustave in sankcionira prepoved ravnanja z namenom ustvarjanja stanja neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki določene vere, zato da se v družbi tudi povzroči takšno stanje. Gre za prepoved diskriminacije, ki izvira iz načela enakosti. Določba I. odstavka 300. člena KZ pa ne vsebuje individualno določenega oškodovanca oziroma