VSK sodba in sklep Cp 929/2007

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v delu, v katerem so bile zavrnjene točke 2., 3. in 4. tožbenega zahtevka in v stroškovnem delu ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V preostalem delu (glede zavrnitve tudi točke 1. tožbenega zahtevka) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba, katere sklenitev je bila nadomeščena s sodbo istega sodišča opr. št. P z dne 19.5.1997, nična v delu, v katerem se nanaša na obveznost prodaje prostorov na podstrešju, to je stopnišča in shrambe v izmeri 18,61 m2. Zavrnilo je tudi zahtevek po izbrisni tožbi, to je, da je vpis posameznega dela stavbe na naslovu S., z identifikacijskimi številkami 2.E (stanovanje v drugem nadstropju), 3.E (podstrešje - pomožni prostor v izmeri 75,69 m2) in 4.E (shramba - pomožni prostor v izmeri 3,40 m29 v podvložku št. 1956/3 in osnovni vložek št. 1956/1 kot glavni vložek, k.o. I., ter pri podvložku št. 1956/3 v listu B vpis lastninske pravice do celote (1/1) na ime tožene stranke J.P., neveljaven, ter da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi vpisa iz II. točke izreka, in vzpostavi prejšnje zemljiško knjižno stanje, tako, da se parc. št. 831, na kateri stoji stavba, vpiše v zemljiškoknjižni vložek, iz katerega je bila izbrisana in pri tem vložku vknjiži lastninska pravica na O.I. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora tožeča stranka prvotoženi stranki povrniti 379,25 EUR, drugotoženi pa 348,58 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sodba sodišča ni pogodba, zato zoper njo ni mogoče uveljavljati ničnosti po obligacijskih pravilih o ničnosti pogodb. Ker sodba ni nična, je neutemeljen tudi nadaljnji zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vpisa. V zvezi s trditvami tožnika, da je lastnik preurejenega dela podstrešja, je še ugotovilo, da odločba, na katero se tožnik sklicuje v postopku, sama po sebi brez vpisa v zemljiško knjigo ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice, prav tako pa taka odločba ne predstavlja upravne odločbe iz 116. člena Stanovanjskega zakona SZ, Uradni list RS, št. 18/91), zato tožnik lastninske pravice na spornih prostorih ni pridobil. Tudi iz razloga, ker tožnik ni lastnik spornega prostora, je bilo treba zahtevek zavrniti. V zvezi z določbo 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki določa, da je dovoljeno vložiti izbrisno tožbo tudi, če se izpodbija vknjižba, ki je postala neveljavna šele potem, ko je bila opravljena, je sodišče še ugotovilo, da je postala sodba (na podlagi katere je prišlo do vpisa na prvotoženo stranko) v zadevi P 491/92 pravnomočna, pravnomočno je bil zavrnjen tudi predlog za obnovo postopka. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe v zvezi s površino prostorov, saj je do vpisa prišlo na podlagi Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS), to je vknjižbo posameznih delov stavbe brez vpisov skupnih prostorov, zato pisni dogovor med solastniki za tak vpis ni bil potreben. Poudariti je, da prvotožena stranka ni bila vpisana na skupnih prostorih. Če izdela načrt geodetsko podjetje, pa se povzamejo površine po geodetskih podatkih in tožnik brez ustrezne podlage teh dejstev ne more spodbiti.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je potrebno ugotovljeno dejansko stanje obravnavati z vidika dvojnega razpolaganja z (delom) isto stvarjo. Sodba je nadomestila prodajno pogodbo in je bila izdana v postopku, v katerem tožnik ni bil stranka in zato ni imel možnosti vplivanja na procesno in materialnopravno odločitev. Da je bilo z navedeno sodbo poseženo v predhodno že pridobljeno pravico in da je prvotožena stranka za odločbo drugotožene stranke, s katero je bila na podlagi določil 116. člena Stanovanjskega zakona (SZ) priznana lastninska pravica tožeči stranki, vedela, je sodišče ugotovilo, vendar o tem nima materialnopravno utemeljenih razlogov. Pomembno je še, da se prvotoženka ni vknjižila na podlagi same sodbe, ampak je bil izdelan nov načrt geodetske delitve, saj sodba ni bila zemljiškoknjižno izvršljiva. S pogodbo je bilo prodanih 18,61 m2 podstrešja, z vpisom pa je prvotožena stranka pridobila kar 75,73 m2 preurejenega podstrešja, kar ni isto in je pomembno, ali sodba P 491/92 sploh dovoljuje prvotoženi stranki vpis na delu stavbe, ki pripada tožniku. O tem sodba nima razlogov. Nenazadnje pa je bilo vprašanje gradbenega dovoljenja predmet postopka izdaje odločbe drugotožene stranke z dne 23.9.1992 in v tem postopku to sploh ni bilo sporno in izpostavljeno s strani nobene od strank. Tožeča stranka trdi, da ima sodba P 491/92 oblikovalno naravo in nadomešča pogodbo. Sodba nima razlogov o tem, ali bi bilo drugače, če bi stranki poleg sodbe sklenili posebno pogodbo. Ni mogoče mimo dejstva, da tožnik ravno tako razpolaga z odločbo, ki je pravnomočna in sodišče ne pojasni, zakaj ima sodba prednost. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka že samo tožbo vložila in sodbo P 491/92 pridobila v slabi veri in sedaj to slabo vero, ki ne sme povzročiti pozitivnih učinkov, ščiti s konvalidacijo pravnega stanja, ki nima opore v zakonu. Celo več, tožnik je izpodbijal tudi vpis posameznega dela stavbe, ker je nasproten sodbi, napadena sodba pa o tem nima razlogov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča, da ni mogoče uveljavljati ničnosti pravnomočne sodbe. Pri tem ni pomembno, ali je zahtevek oblikovalne, ugotovitvene ali dajatvene narave, pomembno je le, da je bilo o zahtevku odločeno s sodbo. Veljavnost sodbe je mogoče izpodbiti le s pravnimi sredstvi v postopku, v katerem je bila izdana. Preizkus pravilnosti izven tega postopka ni mogoč. Sporna sodba je bila izdana v pravdnem postopku, ki ga ureja Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Ta pa ne pozna ničnosti sodnih odločb. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in tudi obrazložena, saj iz razlogov sodbe jasno izhajajo zaključki sodišča, da sodba ni pogodba in da se ne more uveljavljati ničnosti sodbe. Obstoj odločbe, ki se nanaša na isti predmet, na gornje ugotovitve o možnosti uveljavljanja ničnosti sodbe, ne vpliva in so zato pritožbene navedbe o tem neutemeljene. V delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev ničnosti sodbe, je bilo zato pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede te odločitve ni podana niti nobena od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To pa še ne pomeni, da je neutemeljen tudi zahtevek na izbrisno tožbo. Tožnik je za izbrisno tožbo lahko aktivno legitimiran, če je na stvari, ki je bila predmet vpisa, pred vpisom pridobil lastninsko pravico. Tožnik je med ostalim zatrjeval, da je lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobil na podlagi zakona, konkretno na podlagi določbe 116. člena Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (SZ). Sodišče prve stopnje pa se je ukvarjalo samo z vprašanjem, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico z odločbo O.I., ne pa z ugotavljanjem odločilnega dejstva, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ, to je, da gre za preureditev skupnih prostorov, ki je bila opravljena na podlagi ustreznih dovoljenj. V zvezi s tem je dodati, da ni dvoma, da odločba O.I. ni odločba o priglasitvi gradbenih del, odločba pa tudi sama po sebi še ne pomeni, da so bila ustrezna dovoljenja pridobljena, ampak mora tožeča stranka izkazati, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona. Če so pogoji iz 116. člena SZ izpolnjeni, potem bi tožnik lahko bil aktivno legitimiran za izbrisno tožbo, s katero bi dosegel vzpostavitev prejšnjega stanja, kakršno je bilo, ko je še omogočalo vpis njegove lastninske pravice. Ker zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje odločilnega dejstva sploh ni ugotavljalo, je odločitev o zavrnitvi zahtevka po izbrisni tožbi preuranjena in jo je bilo zato treba razveljaviti (355. člen ZPP). Pritožba tudi pravilno opozarja na razhajanje med vsebino sodbe, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice, in podatki iz katastra stavb. Res je vpis etažnega dela stavbe temeljil na določbi 5. točke 4. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS), vendar to kvečjemu pomeni, da so pravilne tiste površine prostorov, ki so povzete po etažnem načrtu, ne pa tudi, da ima vpis lastninske pravice na toženko J.P. na podstrešju v površini 73,50 m2 materialnopravno podlago v listini, ki je bila podlaga za vpis, to je v sodbi opr.št. P . Vpisi pravic v zemljiški knjigi namreč niso abstraktni in se lahko opravijo le, če so utemeljeni v predloženih listinah. Če zemljiškoknjižno sodišče napačno interpretira listino, ki je podlaga za vpis, je ustrezno pravno sredstvo zoper tako vknjižbo izbrisna tožba. Tudi s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in je bilo tudi iz tega razloga treba sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o predhodnem vprašanju in ugotoviti, ali je tožnik aktivno legitimiran za izbrisno tožbo (v materialnopravnem smislu), se pravi, ali je postal lastnik spornega podstrešja na podlagi zakona (ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ). Samo v primeru, da bo odgovor pozitiven, se bo moralo sodišče v nadaljevanju ukvarjati z vprašanji neveljavnosti vpisov v zemljiški knjigi.

Zaradi razveljavitve dela sodbe je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, o stroških pritožbenega postopka pa bo odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).