VSK sklep I Cp 1882/2006

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je ugovor Republike Slovenije zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 26.04.2006 kot nedovoljen zavrglo.

Zoper ta sklep se je pritožila Republika Slovenija, kajti zmotna je ugotovitev, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije označen kot Republika Slovenija. V pogodbi z dne 26.02.2004 ter aneksa k pogodbi z dne 23.12.2005, ki je bila sklenjena med Republiko Slovenijo in Občino I. je navedena kot pogodbena stranka Republika Slovenija, zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov kot pooblaščenec. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ni lastnik kmetijskih zemljišč v državni lasti, ampak Republika Slovenija, ki je postala lastnica v smislu določb 14.čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Iz navedenega razloga Sklad ne more sklepati pogodb v lastnem imenu in za lasten račun. Sklad v smislu določbe 3.odst. 2.čl. nastopa v imenu in za račun Republike Slovenije. Tudi iz tega nedvomno sledi, da je pogodbena stranka Republika Slovenija in ne Sklad. Popolnoma je nesprejemljiva razlaga, da to velja za notranja razmerja med Skladom in državo. Zaključek sodišča, da je edino Sklad udeleženec postopka in da je edino on upravičen vlagati ugovor, ni pravilen. Nadalje sodišče zmotno ugotavlja, da Republika Slovenija ne more delovati namesto Sklada. Republika Slovenija ne deluje namesto Sklada in je prav gotovo kot pogodbena stranka upravičena podati ugovor zoper zemljiškoknjižni sklep.

Pritožba je utemeljena.

Sklad je na podlagi določbe 3.čl. Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ - Ur. l. RS, 10/93 s spremembami) samostojna pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki urejajo javne zavode in ne državni organ. Republika Slovenija je nanj na podlagi določbe 1.odst. 14.čl. ZSKZ prenesla kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove v družbeni lastnini, ki so postali njena last z dnem uveljavitve ZSKZ. Sklad gospodari s temi zemljišči tako, da z njimi upravlja in razpolaga v imenu in za račun Republike Slovenije (1. in 2.odst. 2.čl. ZSKZ). Takšna določba ne pomeni, da je sklad samo zakoniti zastopnik Republike Slovenije in da lahko v zadevah upravljanja in razpolaganja z nepremičninami, ki so nanj prenešene, kot stranka samostojno nastopa le Republika Slovenija. Pritožbene trditve so torej v tej smeri neutemeljene. Pač pa sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni upoštevalo določb 132.čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) kateri določa, da so udeleženci zemljiškoknjižnega postopka med drugim med drugim tudi osebe, katerih pravni interes utegne biti zaradi vpisa prizadet. Republika Slovenija je v ugovoru zatrjevala, da nepremičnine, ki so vknjižene na Občino I. ne predstavljajo kmetijskega ali gozdnega zemljišča, temveč so zazidana stavbna zemljišča. Taka zemljišča pa ne morejo biti predmet prenosa na občino ter so zato pogodbe med Občino I. in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov brez pravnega naslova. Iz tega razloga je po mnenju Republike Slovenije tudi sklep zemljiškoknjižnega sodišča s katerim je dovolilo vpis lastninske pravice na Občino I. nezakonit. Republika Slovenija je torej v ugovoru zatrjevala pravico, ki ji daje položaj materialnega udeleženca v postopku, zato bi sodišče prve stopnje o ugovoru, ki ga je ta podala, moralo odločati, ne pa ugovor kot nedovoljen zavreči. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi Republike Slovenije ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o ugovoru Republike Slovenije odloči.