VSK sodba I Cp 1787/2006

Pritožbi se zavrneta in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. obsodilo toženo stranko na plačilo 5.665.838,64 SIT iz naslova odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel kot potnik v vozilu v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Višji zahtevek pa je zavrnilo. Za nastalo škodo je tožnik soodgovoren v deležu 20 %, ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom, ugovor tožene stranke, da je tožnik soodgovoren tudi zato, ker ni bil privezan z varnostnim pasom, pa je sodišče zavrnilo. Pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znaša 3.600.000,00 SIT, za strah 800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.800.000,00 SIT, odškodnina za materialno škodo pa 258.185,50 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in v pritožbi navaja, da je zaključek sodišča, da naj bi tožnik vedel, da se vozi z vinjenim voznikom, napačen. Sodišče je zmotno presodilo dokaze in iz njih izvedlo napačne zaključke. Noben dokaz ne kaže na to, da bi se voznik avtomobila A. opijal v navzočnosti tožnika. Ni šlo za tako povezano družbo, kot meni sodišče. Tožnik je A. poznal le bežno, imela sta le istega znanca. Res so šli fantje skupaj ven, vendar sta bila tožnik in A. v lokalu L. vsak v svoji družbi. Ugotovljena stopnja alkoholiziranosti 1,48 promile ni taka, da je mlad osemindvajsetletnik ne bi mogel prenašati tako, da navzven ni dajal znakov opitosti. Zaključki sodišča v zvezi s tem so enostavno arbitrarni, ne temeljijo na izvedenih dokazih in jih ni mogoče preveriti. Ni jasno, od kod sodišču kategorični zaključki o tem, da naj bi A. očitno imel zmanjšane intelektualne sposobnosti, kazal naj bi očitne napake pri hoji in gibanju. Tožnik je bil, ko je sedel v avto, v zmoti, vendar to izhaja iz njegovega odnosa do alkoholiziranosti. Prav zaradi tega, ker je pil, se je odpovedal lastnemu prevozu. Po drugi strani pa naj bi prisedel k vinjenemu vozniku. Tako ravnanje tožnika bi bilo nerazumno. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo - določbe o deljeni krivdi.

Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo tudi glede odločitve o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je eden tistih, ki se pred posledicami podzavestno brani tako, da jih minimizira. Vseeno bi morala biti odškodnina primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Tožnik je bil ob nezgodi zelo mlad in aktiven športnik, česar sodišče ni upoštevalo. Poškodbe, ki jih je utrpel, so vsaka po sebi hude, v skupnem učinkovanju pa pomenijo visoko stopnjo začasnega in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče bi zato iz tega naslova moralo prisoditi tožniku še nadaljnjih 2.400.000,00 SIT.

Tožnik se pritožuje še glede stroškov postopka. Meni, da bi sodišče moralo priznati stroške obeh izvedencev v celoti, saj sta bila izvedenca potrebna in se tem stroškom ni bilo mogoče izogniti.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da ne sprejema zaključka sodišča, da v dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, ali je tožnik sploh imel možnost uporabljati varnostne pasove. V tem delu je sodišče napačno ocenilo dokaze ali pa jih sploh ni ocenilo. Tožena stranka je svoje stališče temeljila na zapisu policistov, ki so obravnavali prometno nezgodo in ugotovili, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom. Tožnikova izpoved, da pasov ni bilo, se je razlikovala od njegovih navedb v tožbi. Trdil je, da v vozilu ni bila nameščena sponka za zapenjanje pasov, izpovedal pa, da misli, da varnostni pasovi na zadnjih sedežih sploh niso bili nameščeni. Nerazumljivo je, zakaj naj bi spraševal o sponkah, če pasovi ne bi bili nameščeni. Sodišče je o neobstoju varnostnih pasov sklepalo le na podlagi tožnikove izpovedi in dopisa upravne enote, ni pa izhajalo iz policijskega zapisnika, prezrlo je tudi izpoved priče Ž.P., ki je potrdil dejstvo, da so bili pasovi le nameščeni. Do te izjave se sodišče ne opredeli, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če bi sodišče upoštevalo tudi to izpoved, bi ugotovilo, da je tožnik imel možnost uporabljati varnostni pas.

Pri odmeri denarne odškodnine iz naslova utrpelih fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je sodišče upoštevalo nevšečnosti pri zdravljenju, kljub temu, da jih tožnik v tožbi ni navedel. Tudi sicer pa je odmerjena odškodnina glede na posledice in sodno prakso previsoka. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno odmerilo tako visoko odškodnino za strah, saj je primarni strah trajal le nekaj sekund, zdravljenje pa je potekalo brez komplikacij.

Tožena stranka meni, da za odločitev o priznanju odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v znesku 1.100.000,00 SIT in za trajno zmanjšanje 2.700.000,00 SIT, ni podlage. Tožnik zahtevka ni oblikoval tako, da bi ga bilo mogoče obravnavati, saj ni pojasnil, koliko zahteva iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja in koliko zaradi trajnega zmanjšanja. Razlogi, ki jih sodišče navaja pri odškodnini zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se lahko upoštevajo pri telesnih bolečinah in nevšečnostih pri zdravljenju ter pri strahu, zato tožena stranka ne sprejema razlogov sodišča. Odmera na način, ki ga je uporabilo sodišče, predstavlja nedopustno kumuliranje odškodnin. Sodišče namreč ne pojasni, kateri je tisti obseg in kakšno mora biti trajanje nevšečnosti med zdravljenjem, da preraste v novo obliko škode. Tožena stranka se pritožuje še zoper odločitev o zamudnih obrestih, saj v zamudo ni mogla priti, preden ji je bil postavljen zahtevek. To pa je bilo 21.9.2006.

Pritožbi nista utemeljeni. Obe je pritožbeno sodišče v nadaljevanju obravnavalo skupaj.

Glede temelja:

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da je voznik avtomobila, s katerim se je peljal, pod vplivom alkohola. Od vsakega udeleženca v prometu, tudi od potnikov, se namreč pričakuje določena mera skrbnosti. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta bila tožnik in povzročitelj nesreče v manjši, pretežno moški družbi, na praznovanju rojstnega dne v stanovanju enega od njih, da so tam nazdravili s stock - colo (torej močnejšo pijačo), da so šli nato enkrat po polnoči v lokal L. in po približno eni uri so se odpravili še v drug lokal, na poti v ta lokal pa je prišlo do nesreče. Voznik avtomobila je imel ob nesreči v krvi 1,48 promile alkohola. Ob opisanih okoliščinah bi se moral tožnik, preden je prisedel v avtomobil, prepričati, ali je voznik trezen, saj je obstajala velika možnost, da temu ni tako. Ob le povprečni skrbnosti pa bi glede na okoliščine tudi moral ugotoviti, da je voznik pod vplivom alkohola. Če, kot zatrjuje v svojih navedbah, temu ni bilo tako, je ravnal malomarno. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ne le, da bi moral vedeti, ampak tudi je vedel, da je voznik pod vplivom alkohola. Pritožbene navedbe tega zaključka ne morejo omajati. Dodati je le, da je ravnanje tožnika, ko sam zaradi pitja alkohola ni vozil, nato pa kljub temu prisedel k vinjenemu vozniku, sicer res nerazumno, ni pa neobičajno in nelogično. Nagibi za tako odločitev so namreč lahko različni (npr. strah pred prometno policijo in odvzemom vozniškega dovoljenja, namesto tega rizika pa so se raje peljali z osebo, ki je bila po poklicu policist). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik za nastalo škodo soodgovoren, je na podlagi vsega povedanega pravilen. Primeren pa je tudi delež soodgovornosti, to je 20 %.

Prav tako je neutemeljena pritožba tožene stranke glede soodgovornosti iz razloga, ker tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom. Taka soodgovornost bi lahko prišla v poštev le v primeru, da bi bila neuporaba pasu na kakršenkoli način v vzročni zvezi z nastalo škodo. Gre za ugovorno navedbo, za katero je trditveno in dokazno breme na toženi stranki. Tožnik je vzročno zvezo zanikal in celo navajal, da bi bila škoda, če bi bil privezan, večja. Zgolj pavšalna navedba tožene stranke, da so praviloma posledice prometne nezgode ob uporabi varnostnega pasu manjše in da je imel drugi sopotnik manjše posledice (sedel je spredaj, tožnik pa zadaj), zato ne zadošča za ugotovitev vzročne zveze med neuporabo pasu in obsegom škode. Sodišču prve stopnje se zato niti ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnik imel možnost privezati se z varnostnim pasom. Pritožbene navedbe se nanašajo na dejstva, ki za ugotovitev soodgovornosti tožnika v situaciji, ko ni izkazana vzročna zveza med neuporabo pasu in nastalo škodo, niso relevantna. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana soodgovornost tožnika zaradi neuporabe varnostnega pasu je zato pravilna. Dodati je le, da ni sporno, da tožnik ni bil privezan, policijski zapisnik, na katerega se tožena stranka sklicuje, ugotovi samo to dejstvo, ni pa iz njega razvidno, ali so varnostni pasovi na zadnjih sedežih bili nameščeni.

Glede višine:

Ne držijo pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče ni upoštevalo starosti tožnika in dejstva, da je bil prej aktivni športnik. Vse naštete okoliščine je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škode upoštevalo (str. 9 sodbe), pritožba pa pozablja, da je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da je imel tožnik v otroštvu Perthesovo bolezen in da je ta bolezen bistveno (v 50 %) vplivala na tožnikove življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je zato pri ugotavljanju obsega škode pravilno upoštevalo tako okoliščine, ki govorijo v prid tožniku, kot tiste, zaradi katerih je obseg škode, ki je v vzročni zvezi z ravnanjem zavarovanca tožene stranke, manjši.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožeča stranka v tožbi ni navedla ničesar o nevšečnostih pri zdravljenju. Le - te so namreč zelo podrobno navedene v prvem odstavku točke II tožbe v okviru navedb o obsegu škode, zato jih je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine tudi pravilno upoštevalo. V zvezi z odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pri odmeri upoštevalo le tiste nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki presegajo nevšečnosti, ki so bile podlaga za določitev odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju. Pravilno je pri tem povzeta uveljavljena sodna praksa, da lahko posamezne nevšečnosti prerastejo v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in da je mogoče odškodnino prisoditi tudi v primeru zgolj začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če je to dovolj intenzivno in dovolj dolgotrajno. Nedvomno temu kriteriju ustrezajo hude težave, ki jih je imel tožnik z 21 tednov trajajočo imobilizacijo z minerva mavcem od čela navzdol, preko vratu in rame do sredine prsnega koša ter posledično z vnetim lasiščem izgubo las. Ni sporno, da je našteto pri tožniku pustilo težje posledice v smislu psihičnih težav, izraženih z nespečnostjo, podoživljanjem nesreče v sanjah ter strahom pred vožnjo. Z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in tudi ugotavlja, da ne gre za kumuliranje odškodnin. Ne gre za vprašanje, kateri je tisti obseg in kakšno mora biti trajanje nevšečnosti med zdravljenjem, da preraste v novo obliko škode, saj je sodišče prve stopnje pri vsaki od oblik škode upoštevalo povsem druge posledice, ki se med seboj ne pokrivajo. Glede strahu iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil primarni strah zelo intenziven. Res je trajal le nekaj sekund, vendar je tako običajno pri večini prometnih nesreč. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je zdravljenje sicer potekalo brez komplikacij, vendar je bilo dolgotrajno, utemeljenost tega strahu sta potrdila oba izvedenca. Tako se pokaže, da je tudi glede strahu sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine primera.

Na podlagi povedanega je bilo dejansko stanje glede obsega nematerialne škode ugotovljeno pravilno in popolno. Zato sta obe pritožbi v tej smeri neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago predstavlja 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ), v zvezi s katerim mora sodišče upoštevati obe temeljni načeli za odmero pravične odškodnine, načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin, po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Vse našteto je sodišče prve stopnje pri odločanju v celoti upoštevalo in odmerilo pravično odškodnino. V prisojeni odškodnini se odraža ugotovljeno dejansko stanje (specifične okoliščine primera), odločitev je tudi ustrezno umeščena v razpon odškodnin za podobne škode. To velja tako za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju kot za strah in za duševne bolečine zaradi začasnega in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Glede zamudnih obresti:

Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi glede začetka teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je namreč natančno pojasnilo, kdaj je štelo, da je bila tožena stranka v zamudi za posamezno obliko odškodnine. Ker je bila tožba vložena 29.4.2004, je nerazumljiva pritožbena navedba, da naj bi toženec zahtevek postavil šele 21.9. 2006.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika ostalih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka:

Stroški izvedenca spadajo med pravdne stroške po prvem odstavku 151. člena ZPP, zato delijo usodo ostalih stroškov postopka, kar pomeni, da se zanje uporabljata 154. člen in 155. člen ZPP. Sodišče prizna le za pravdo potrebne stroške (kar stroški izvedenca nedvomno so) in to v primeru delnega uspeha pravdne stranke ob uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP glede na uspeh v pravdi. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

Nobena od strank s pritožbo ni uspela, zato morata nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.