VSL sklep I Ip 4351/2007

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnilni del 1. točke, 2. in 3. točka izreka) potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo tako, da je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za glavnico 1.232,34 EUR, v 2. točki izreka za stroške 12,47 EUR in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo; v preostalem delu pa ugovor zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog dolžnika za odlog izvršbe (2. točka izreka) in odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 286,41 EUR (3. točka izreka).

Zoper odločitev se je pravočasno pritožil dolžnik in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi tudi v preostalem delu, sklep o izvršbi, opr. št. I 2006/11216 z dne 7. 12. 2006 in vsa opravljena izvršilna dejanja razveljavi in izvršbo ustavi; v 2. točki izreka pa spremeni tako, da predlogu dolžnika za odlog izvršbe ugodi, upniku pa naloži, da dolžniku povrne stroške ugovornega in pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe do plačila. Dolžnik nasprotuje odločitvi o zavrnitvi preostalega dela ugovora iz zgolj razloga zmotne uporabe materialnega prava. Stališče sodišča, da se v konkretni zadevi ne more uporabiti odločba ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, je napačno. Ustavno sodišče namreč stališča, da o višini terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ni vezalo na čas izdaje izvršilnega naslova, ampak stališče velja, bodisi za vse izvršilne naslove ali za nobenega. Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati izvršena plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti ter ugovoru ugoditi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi dolžnikov predlog za odlog. Dolžnik je v predlogu jasno navedel, da je nenadomestljiva škoda v tem, da dolžnik z zarubljenimi sredstvi ne bo mogel razpolagati, v primeru rubeža sredstev pa bo dolžnik zelo težko in s precejšnjimi stroški ta sredstva ponovno izterjal od upnika. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, sodišče pa je zanjo navedlo utemeljene razloge. Potem ko je sodišče prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice zavzelo stališče, da se glede na izvršilni naslov dolžnik v tem izvršilnem postopku ne more več sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (objavljeno v Ur. l. RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006), je zaključilo, da je dolžnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od glavnice 3.311.386,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 dalje do dne 7. 5. 2006. Ob vračunanju dolžnikove izpolnitev v znesku 7.654.681,60 SIT je zaključilo, da je upnik namesto v predlogu za izvršbo zahtevnih 3.306.467,00 SIT glavnice upravičen zahtevati znesek 3.011.149,04 SIT oziroma 12.565,30 EUR in ugovoru v ustreznem delu ugodilo, v preostalem pa zavrnilo.

Pritožbeni očitek, ki graja odločitev o ugovoru zgolj zaradi napačne uporabe materialnega prava, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izčrpno in vsebinsko pravilno obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru glede na sam izvršilni naslov izvršilno sodišče navedene ustavne odločbe ne sme uporabiti, dolžnik pa se v izvršilnem postopku nanjo ne more več sklicevati. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 je s svojo uveljavitvijo dne 18. 3. 2006 postala del zakonodaje in s tem materialno pravno zavezujoča. Ker je bil v konkretnem primeru izvršilni naslov, to je pravnomočna in izvršljiva sodba Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. P 254/99 z dne 11. 4. 2006, izdana dne 11. 4. 2006, kar je po začetku veljave navedene ustavne odločbe, jo je bilo kot del materialnopravne podlage dolžno pri odločanju upoštevati (že) pravdno sodišče. Slednje pa tega ni storilo, temveč je zahtevku tožeče stranke (upnika) glede zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice ugodilo v celoti, ne da bi tek zakonskih zamudnih obresti omejilo v skladu z ustavno odločbo. Takšna odločitev, pa čeprav nezakonita, je postala pravnomočna in izvršljiva po preteku 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe zoper sodbo pravdnega sodišča. Dolžnik, ki se zoper takšno odločitev ni pritožil, pa sam nosi breme negativnih pravnih posledic, ki ga zaradi tega zadenejo.

V izvršilnem postopku je sodišče vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi (načelo stroge formalne legalitete, uzakonjeno v določbi 17. člena ZIZ), zato ne more upniku prisoditi več ali kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega ter vanj posegati. Takšna ureditev je posledica dejstva, da sta se obstoj in višina terjatve že ugotavljala v pravdnem postopku To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče upoštevati, da zamudne obresti od posameznih zneskov glavnice in stroškov postopkov tečejo brez omejitve in prenehajo teči šele z dnem plačila oziroma izpolnitve te denarne obveznosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe. Po določbi prvega odstavka 71. člena ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta večja od tiste, ki bi jo utrpel upnik z odlogom izvršbe, vendar le v primerih, ki jih določa zakon. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da dolžnik glede na citirano določilo sploh ne zatrjuje pravno pomembnih dejstev, saj ne navaja škode, ki bi jo utrpel z odlogom izvršbe. Škoda, na katero se sklicuje tako predlog dolžnika za odlog izvršbe kot pritožba (da zaradi rubeža denarnih sredstev dolžnik z zarubljenimi sredstvi ne bo mogel razpolagati), je škoda, ki bi jo dolžnik utrpel s samo izvršbo, taka škoda pa ni upošteven razlog za odlog izvršbe, saj vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in določeno škodo zanj. Ker dolžnik ni podal ustrezne trditvene podlage za odlog izvršbe, tudi ne pride v poštev določba drugega odstavka 71. člena o odlogu izvršbe iz posebno upravičenih razlogov.

Odločitev sodišča prve stopnje o izvršilnih stroških upnika je v skladu s petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ, sodišče pa je stroške odmerilo pravilno, v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami).

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v zavrnilnem delu 1. točke, 2. in 3. točki izreka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 38. člena ZIZ), odločitev o stroških pa je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.