VSL sodba I Cpg 834/2006

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 5.744.866,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 408.425,00 SIT od 9. 10. 1997 do plačila, od zneska 480.425,00 SIT od 28. 10. 1997 do plačila, od zneska 800.000,00 SIT od dne 9. 12. 1997 do plačila in od zneska 3.984.016,00 SIT od 22. 4. 1999 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 5.164,56 EUR v tolarski protivrednosti s pripadajočimi obrestmi za čas od 27. 3. 1998 dalje (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 427.488,10 SIT (3. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (1. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (3. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka za tožečo stranko izdelala posamezne kose opreme za lokal italijanskih naročnikov. S tem sta sklenili pogodbo o delu, s katero se prevzemnik posla zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa, da mu bo za to plačal (600. člen ZOR). Tožena stranka je torej podizvajalec, to je oseba, ki je s podjemnikom (tožečo stranko kot naročnikom) sklenila podjemno pogodbo, katere predmet je izdelava dela opreme lokala, za izdelavo katerega se je tožeča stranka (v tem razmerju kot podjemnik) zavezala v razmerju do glavnega italijanskega naročnika. Gre za dve obligacijski razmerji, ki pa imata za predmet isti posel.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela izdelana oprema napake. Zato je podjemnik upravičen v razmerju do tožene stranke uveljavljati jamčevalne zahtevke zaradi kršitve njegove obveznosti. Kot pa je bilo nadalje tudi ugotovljeno, je tožena stranka izdelano opremo dobavila v mesecu aprilu in maju 1998 ter jo je naročnik v času do izdelave izvedenskega mnenja 1. 12. 2004 tudi uporabljal. S tem je konkludentno sprejel izpolnitev. ZOR v 3. odst. 620. člena sicer res navaja jamčevalne zahtevke, to je odpravo napak na račun prevzemnika, znižanje plačila in razdor pogodbe kot alternativne možnosti po izbiri naročnika, vendar pa lahko naročnik zadnjo možnost izkoristi le, če ima še možnost vrnitve tistega, kar mu je nasprotna stranka dala (primerjaj učinke razdrte pogodbe po 2. odst. 132. člena ZOR). Po presoji pritožbenega sodišča gre zato v tem primeru za podobno situacijo, kot jo zakon ureja pri prodajni pogodbi v okviru določbe o ohranitvi pravic. Kupec, ki ne more vrniti stvari ali je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel, namreč izgubi pravico razdreti pogodbo, obdrži pa druge pravice, ki mu jih daje zakon zaradi kakšne napake (496. člen ZOR). Tudi v konkretnem primeru vrnitev izdelane opreme v naravi v stanju, kot je bila ob izdelavi v letu 1998, zaradi amortizacije ni mogoča. Zato pride v poštev zgolj nadomestitev dosežene koristi, ki ustreza vrednosti opravljenih del. To torej privede do enakega rezultata kot znižanje plačila (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, stran 874). Zaradi navedenega pa je tudi tožeča stranka nasproti podizvajalcu izgubila možnost uveljavljati razdor pogodbe kot jamčevalno sankcijo. Tožena stranka namreč zaradi tega, ker tožeča stranka ni bila sama uporabnik izdelane opreme, ne more biti v slabšem položaju, kot če bi bila v direktnem razmerju z italijanskim naročnikom. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo pravilno uporabilo, ko je v višini vrnitvenega zahtevka tožeče stranke odločalo na podlagi določbe 621. člena ZOR.

Pravica zahtevati sorazmerno znižanje plačila predstavlja jamčevalni zahtevek zaradi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. V tem primeru se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Ta metoda upošteva čas sklenitve pogodbe kot tisti časovni trenutek, po katerem se opravi izračun sorazmernega znižanja plačila. Glede na izrecno določbo ZOR, katere namen je v varstvu enake vrednosti dajatev kot temeljnega načela dvostranskih odplačnih pogodb, pritožnik neutemeljeno graja sodišče prve stopnje, ki je to upoštevalo in ocenilo vrednost izdelane opreme z napakami v času sklenitve pogodbe. Izvedenec je na dan ogleda 1. 12. 2004 vrednost izdelane opreme ocenil v višini 1.396.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je vrednost izdelane opreme ocenilo na dan 23. 7. 1997 ob upoštevanju cen iz ponudbe (2.323.392,00 SIT), ugotovljenih napak in amortizacije opreme, in sicer v višini 1.760.850,00 SIT. Tako ocenjena vrednost posla z napako v času sklenitve pogodbe pa, ob upoštevanju navedenega časovnega intervala, tudi ni v škodo tožeče stranke.

Tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke tudi plačilo izgubljenega dobička, torej škodo zaradi zaupanja. Ta škoda naj bi bila posledica sklenjenega posla z italijanskima naročnikoma, ki naj bi tožeči stranki nastala na podlagi zaupanja, da bo tožena stranka svoj posel pravilno opravila. Za odločitev o tem zahtevku so odločilne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka sestavila specifikacijo gostinske opreme z navedbami potrebnih materialov (A17) in cenami (te je na ponudbo dopisala tožena stranka), ki jim je tožeča stranka dodala še svojo provizijo. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja tudi, da je bil posel kasneje dogovorjen drugače, namreč da so se stranke sproti dogovarjale za dobavo in izdelavo posameznih kosov opreme. Svoj sklep je sodišče prve stopnje naslonilo na izpovedbo toženca, ki je izpovedal o svojih dogovorih z italijanskim naročnikom in R. B. ter iz dinamike plačila avansov, saj so bili toženi stranki večkrat plačani manjši zneski, ne pa 60 oziroma 70 % avans, ki je izhajal iz pisne ponudbe z dne 23. 7. 1997 (A37). Glede na takšne ugotovitve pa je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička na osnovi ponudbe z dne 23. 7. 1997 neutemeljen. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da gre za izgubljeni dobiček, ki bi ga tožena stranka morala pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možno posledico kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana (1. odst. 266. člena ZOR). Odločitev sodišča prve stopnje je torej tudi v tem delu materialnopravno pravilna. Ugotovitve glede vrnitve avansa pa ne predstavljajo odločilnega dejstva za odločitev o tem zahtevku, zato na odločitev sodišča ne morejo uspešno vplivati.

Glede na to, da pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).