VSM sklep I Cp 1574/2008

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo nazadnje postavljenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati 31.061,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

od zneska 28.560,00 EUR od 1.7.2005 dalje do plačila,

od zneska 200,00 EUR od 17.9.2005 dalje do plačila,

od zneska 200,00 EUR od 24.9.2005 dalje do plačila,

od zneska 200,00 EUR od 15.10.2005 dalje do plačila,

od zneska 300,00 EUR od 22.10.2005 dalje do plačila,

od zneska 200,00 EUR od 19.11.2005 dalje do plačila,

od zneska 300,00 EUR od 3.12.2005 dalje do plačila,

od zneska 300,00 EUR od 17.12.2005 dalje do plačila,

od zneska 200,00 EUR od 22.12.2005 dalje do plačila,

od zneska 200,00 EUR od 4.3.2006 dalje do plačila,

od zneska 200,00 EUR od 18.3.2006 dalje do plačila,

od zneska 200,00 EUR od 1.4.2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 5.921,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper tako sodbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Temelj tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji za toženca ni več sporen in ne ugovarja razlogom prvostopne sodbe o nezakoniti prekinitvi pogodbe pravdnih strank z dne 28.4.2005. V celoti pa tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških. Zatrjuje, da tožniku kljub nezakoniti prekinitvi pogodbe ni nastala nobena škoda, tako da je zaradi pomanjkanja odločilnega elementa civilnega delikta tožnikov zahtevek v celoti neutemeljen. Meni, da je materialnopravno nepravilna odločitev sodišča, ko je pri izračunu izgubljenega dobička upoštevalo kot dohodek tožnika tudi potne stroške (štirinajst mesečnih zneskov po 1.290,00 EUR, skupaj 18.060,00 EUR), do katerih naj bi bil tožnik upravičen po pogodbi o medsebojnih pravicah in obveznostih z dne 28.4.2005, saj ti dejansko niso nastali. Tudi stimulacije za vsako zmago z moštvom doma ali v tujini sodišče ne bi smelo upoštevati pri izračunu izgubljenega dobička, saj gre v tem primeru za nagrado za individualni prispevek vsakega posameznika, tožnik pa, glede na to, da mu je bila pogodba odpovedana, v moštvu tožene stranke ni odigral nobene tekme. Iz tega naslova je tožniku neupravičeno prisojenih 2.500,00 EUR glavnice. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi pritožba v nasprotujočih si razlogih sodbe, ko sodišče najprej razloguje, "da gre tožniku odškodnina, kolikor je bil tožnik pri drugih klubih v tistem dogovorjenem obdobju prisiljen sklepati pogodbe za neugodnejše plačilo, kot če bi toženka spoštovala pogodbo z dne 28.4.2005", kasneje pa v razlogih sodbe navaja, da je pri izračunu izgubljenega dobička, glede na delni umik tožbenega zahtevka, potrebno upoštevati le zaslužek tožnika v obdobju od 1.7.2005 do 31.8.2006. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati 169. člen Obligacijskega zakonika - OZ, iz katerega izhaja načelo popolne odškodnine, kar pomeni, da bi oškodovancu prisodilo odškodnino, da bi njegov položaj postal takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejstva, česar pa ni storilo. Pritožba sodišču prve stopnje očita še, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, tožnik je namreč po pogodbi s portugalskim klubom, glede na čas trajanja pogodbe, zaslužil ne le 35.000,00 EUR temveč 38.500,00 EUR. Po stališču pritožbe je tožnik pri portugalskem klubu namreč prejel honorar tudi za mesec avgust 2006. Tožnik je torej za igranje v portugalskem in nemškem klubu skupaj prejel neto znesek 108.500,00 EUR, pri toženi stranki pa bi po pogodbi z dne 28.4.2005 v istem obdobju prejel 78.000,00 EUR. Četudi bi k neto mesečnemu plačilu pri toženki dodali še štiriindvajset spornih mesečnih zneskov za potne stroške, ki tožniku sploh niso nastali in vseh 2.500,00 EUR spornih premij, bi tožnik pri toženki prejel 111.460,00 EUR, kar je le 2.960,00 EUR več od vseh zaslužkov na Portugalskem in v Nemčiji v obdobju od 1.7.2005 do 30.6.2007. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in sicer iz razloga, ker sodišče, glede na to, da je tožnik dvakrat skrčil svoj zahtevek, ni upoštevalo uspeha tožnika v posameznih fazah postopka. Pritožnik tako predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in se zadeva vrne v novo sojenje, podrejeno pa predlaga zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka ter odločitev o pravdnih stroških, tudi pritožbenih, v svojo korist.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je skladno s prehodno določbo drugega odstavka 130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) pritožbeni preizkus opravilo skladno z dosedanjimi določbami ZPP.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje; ni pa sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti kakšne postopkovne kršitve na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je tožnik zoper toženo stranko uveljavljal plačilo škode v obliki izgubljenega zaslužka, ki mu je nastala, ker je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo z dne 28.4.2005, sklenjeno med pravdnima strankama, s katero se je tožnik kot poklicni rokometaš zavezal, da bo za obdobje dveh let pri toženki proti plačilu igral rokomet. Ker je bila ta pogodba, še preden bi se dne 1.7.2005 začela izvrševati, odpovedana s strani tožene stranke, je bil tožnik prisiljen skleniti zanj manj ugodno pogodbo, sicer za isto časovno obdobje, pri rokometnem klubu S. na Portugalskem. To pogodbo je tožnik nato odpovedal še pred potekom roka, za katerega je bila sklenjena, in dne 1.9.2006 sklenil pogodbo pri rokometnem klubu V. v Nemčiji. Ker je po slednji pogodbi tožnik zaslužil več, kakor bi mu za isto obdobje pripadalo po pogodbi z dne 28.4.2005, je po navedbah tožnika v vlogi "umaknil oziroma skrčil tožbeni zahtevek" za to obdobje, to je od 1.9.2006 do 30.6.2007. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tako skrčenemu tožbenemu zahtevku in pri izračunu izgubljenega dobička upoštevalo zgolj obdobje, ko je tožnik igral pri portugalskem rokometnem klubu, posledično tako ni ugotavljalo dejanskega stanja, to je zaslužka tožnika za obdobje igranja pri nemškem rokometnem klubu. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da izgubljeni dobiček predstavlja negativno razliko v premoženju tožnika, ki jo dobimo ob primerjavi premoženjskega položaja tožnika, kakršen bi bil ob pričakovanem teku dogodkov, če kršitve pogodbe ne bi bilo, in njegovega dejanskega premoženjskega položaja. Vendar pa je v predmetni zadevi potrebno izhajati iz 648. člena OZ, na katerega se sicer sklicuje tudi tožnik, in v skladu s katerim lahko naročnik vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Glede na to, da tožnik v predmetnem postopku uveljavlja plačilo škode, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe z dne 28.4.2005, je pri ugotavljanju izgubljenega dobička nujno upoštevati celotno dvoletno obdobje, v katerem naj bi se ta pogodba izvrševala, in je potrebno ugotoviti, kakšno prikrajšanje, če sploh kakšno, je v tem času nastalo v premoženju tožnika. Utemeljena so zato pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da sodišče pri ugotavljanju višine škode ni upoštevalo načela popolne odškodnine, kakor je določeno v 169. členu OZ in v skladu s katerim sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Takšen položaj tožnika je v predmetni zadevi mogoče ugotoviti le, če se upošteva njegov zaslužek v celotnem obdobju od 1.7.2005 do 30.6.2007.

Pritožbeno sodišče pa ne more pritrditi očitkom pritožbe, ko zatrjuje, da si razlogi sodbe medsebojno nasprotujejo in da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe jasni in je sprejeto odločitev mogoče preizkusiti. Da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju prikrajšanja tožnika ni upoštevalo celotnega dvoletnega obdobja po pogodbi z dne 28.4.2005, pa je posledica zmotnega materialnopravnega izhodišča tega sodišča, kakor že zgoraj obrazloženo. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kakšen je bil tožnikov dejanski zaslužek, ko je le-ta igral pri tujih rokometnih klubih in to v celotnem pogodbenem obdobju od 1.7.2005 do 30.6.2007, v katerem naj bi se izvrševala pogodba z dne 28.4.2008. V tem okviru pa naj sodišče prve stopnje ponovno dokazno oceni tudi svoj zaključek, da je tožnik v obdobju od 1.7.2005 do 31.8.2006, ko je igral pri portugalskem rokometnem klubu, zaslužil 35.000,00 EUR neto, upoštevaje pritožbene navedbe, da naj bi tožniku po pogodbi s tem klubom pripadalo še plačilo za mesec avgust 2006, to je dodatnih 3.500,00 EUR, torej naj bi za igranje pri portugalskem klubu dobil skupaj 38.500,00 EUR.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje, upoštevaje navedbe v pritožbi, ponovno preizkusi svojo odločitev v delu, ko je pri izračunu izgubljenega dobička upoštevalo zneske iz naslova potnih stroškov in stimulacij, do katerih bi bil tožnik sicer upravičen v skladu s pogodbo z dne 28.4.2008. Pritrditi je sicer razlogom izpodbijane sodbe, da so bili, izhajajoč iz pogodbe, povračilo potnih stroškov kot tudi zneski stimulacije za dosežene zmage z moštvom izrecno dogovorjeni. Vendarle pa pritožbeno sodišče pripominja, da kadar gre za potne stroške, ti predstavljajo povračilo za izdatke, ki bi jih tožnik dejansko imel, če bi potoval na relaciji Slovenj Gradec - Cetinje, glede na to, da je bilo v postopku na prvi stopnji kot nesporno ugotovljeno, da tožnik na tej relaciji ni potoval, kaže zaključiti, da mu ti stroški niso nastali in zato ne morejo predstavljati njegovega izgubljenega dobička. Tudi, če bi bila pogodba z dne 28.4.2005 realizirana, bi povračilo potnih stroškov pomenilo nadomestitev tistih izdatkov, ki jih je imel tožnik zaradi potovanja na že zgoraj omenjeni relaciji in ne, kakor zmotno meni tožnik, sestavnega dela njegovega zaslužka. Tudi sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da se potni stroški ne upoštevajo pri izračunavanju izgubljenega dobička. Zneski potnih stroškov se ne upoštevajo tako pri ugotavljanju višine zaslužka, ki bi ga oškodovanec imel, če ne bi bilo škodljivega dejstva, kakor tudi pri ugotavljanju oškodovančevega dejanskega zaslužka. Denarni znesek prihodka oziroma zaslužka namreč pomeni vsoto, ki jo kdo v določenem obdobju prejme za svoje delo in le izpad takšnega zneska predstavlja izgubljen zaslužek oziroma dobiček.

Tudi glede zneskov stimulacij, pritožba utemeljeno opozarja, da "individualna neto stimulacija" v skladu s 6. členom pogodbe z dne 28.4.2005 predstavlja nagrado za individualni prispevek vsakega posameznega igralca k doseženi zmagi na posamični tekmi in za končni rezultat ali končno mesto v državnem prvenstvu, državnem pokalu ali celo v evropskem tekmovanju. Upoštevajoč dejstvo, da tožnik v času od 1.7.2005 do 31.8.2006 ni odigral nobene tekme za toženo stranko, bi veljalo pritrditi pritožbi, da rezultati in zmage, ki jih je dosegla ekipa toženke, niso posledica tožnikovega individualnega prispevka. Stimulacija je namreč namenjena spodbujanju igralcev, da bi ti tudi v bodoče na tekmah pokazali boljšo igro, glede na to, da tožnik v ekipi toženke nikoli ni igral, pa je vprašljivo, ali zneski stimulacije predstavljajo del njegovega izgubljenega dobička.

Vse navedeno je narekovalo odločitev pritožbenega sodišča, ki je v skladu z določbo 355. člena ZPP s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju pravilno in popolno ugotovi vsa odločilna dejstva, ki so potrebna za izračun morebitnega prikrajšanja tožnika v celotnem obdobju od 1.7.2005 do 30.6.2007, pri tem pa naj upošteva zgoraj obrazložena materialnopravna izhodišča. O stroških postopka naj odloči glede na uspeh pravdnih strank (po potrebi) v posameznih fazah postopka. V izreku naj pravilno odloči tudi o teku zakonskih zamudnih obresti do stroškov postopka, tako da bo ta skladen z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006, na katerega se sicer pravilno sklicuje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.