VSM sodba I Kp 578/2008

Ob reševanju pritožbe obd. J.M. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se na prvi stopnji po 62. in 66. členu KZ obdolžencu izrečeni varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov v Zavodu za izvrševanje kazni odpravi.
Pritožba obd. J.M. se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. J.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po 62. in 66. členu KZ mu je izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov v Zavodu za izvrševanje kazni. Glede stroškov pa odločilo da se po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom pritožbenemu sodišču, da prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo.

Pregled zadeve je pokazal naslednje:

Ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, ki ob izreku prvostopne sodbe še ni obstajal, je pa do nje prišlo v pritožbenem postopku. V času odločanja o pritožbi je začel veljati Kazenski zakonik (KZ-1) in sicer 1.11.2008, ki od skupaj prej predpisanih šestih varnostnih ukrepov zdaj predpisuje le še tri varnostne ukrepe, pri čemer med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na prvi stopnji izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov odpravilo.

Prizadevanja obdolženca za spremembo na prvi stopnji izrečene prostostne kazni v korist obdolžencu ne morejo imeti uspeha. Sodišče prve stopnje je namreč kljub napačno upoštevani obteževalni okoliščini, da je obdolženec predkaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, glede na težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in okoliščine v katerih je kaznivo dejanje storil, izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo. Spregledati ni namreč, da je bil obdolženec kar dvakrat nasilen do oškodovanke, da so bili priče temu nasilju tudi nedoletni otroci ter soseda. Ko si pritožba prizadeva za spremembo kazenske sankcije iz nepogojne kazni v pogojno kazensko sankcijo, pa takšna prizadevanja tudi ne morejo imeti uspeha. Pogojna obsodba se lahko izreče le tistemu storilcu, ki je vreden zaupanja, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Okoliščine, ko je obdolženec predkaznovan in ko je bil že 19 krat obravnavan pri sodniku za prekrške zaradi kršitve javnega reda in miru pa so tiste okoliščine, ko obdolženec zaupanja ne more biti deležen. Tako se pokaže, da je na prvi stopnji izrečena prostostna kazen v trajanju sedmih mesecev povsem primerna.

Po vsem obrazloženem in ker ni ugotovilo drugih kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP) na katere je dolžno paziti je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženca odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v korist obdolženca (prvi odstavek 98. člena ZKP).