VSM sodba in sklep I Kp 56/2008

I.
Pritožba zagovornika obd. se kot nedovoljena zavrže.
II.
Pritožbi obd. in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obd. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (KZ), dveh kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ, za kar so mu bile določene posamične kazni ter izrečena enotna kazen šest let zapora. V skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu z določbo prvega odstavka 97. člena ZKP pa je bilo odločeno, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

Zoper takšno sodbo so se pritožili:

- obdolženec zaradi bistvene kršitve določb ZKP, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter stroškov postopka, ki so bili priznani odvetniku, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom;

- zagovornik obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zoper odločbo o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo, podrejeno pa, da se obtožnica zavrže in postopek ustavi;

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolžencu izreče višjo zaporno kazen.

O seji pritožbenega senata je pritožbeno sodišče obvestilo višjo državno tožilko, obdolženca in njegovega zagovornika. Kljub izkazanim obvestilom se je seje udeležil le obdolženec, zato je pritožbeno sodišče sejo opravilo v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

Ker je obdolženec v svoji pritožbi izrecno navedel, da ne priznava pritožbe, ki bi jo zoper prvostopno sodbo vložil njegov zagovornik postavljen po uradni dolžnosti odvetnik, zaradi česar je bilo potrebno šteti, da je bila zagovornikova pritožba v nasprotju s šestim odstavkom 367. člena ZKP vložena proti obdolženčevi volji, jo je pritožbeno sodišče v skladu s 390. členom ZKP kot nedovoljeno zavrglo, kot to sicer izhaja iz točke I izreka te odločbe.

Kot neutemeljeni pa sta se ob preizkusu izpodbijane sodbe pokazali pritožbi, ki sta ju vložila obdolženec in okrožni državni tožilec.

Bistvene kršitve določb ZKP, očitno iz drugega odstavka 371. člena ZKP, uveljavlja obdolženec z obširnimi navedbami v smeri, da mu je bila kršena pravica do obrambe in nepristranskega obravnavanja, ker je sodišče dopustilo, da ga je zagovarjal „nesposoben odvetnik“, kazenski postopek pa je bil po njegovi oceni že od vsega začetka voden tako, kot je „želelo državno tožilstvo – to je k obsodilni sodbi“. Takšne pritožbene navedbe pa v podatkih kazenskega spisa nimajo nobene podlage. Okoliščina, da je obdolžencu kot zagovornik po uradni dolžnosti, v skladu z določbami ZKP, bil postavljen drug odvetnik in ne tisti, ki ga je obdolženec želel, namreč nikakor ne pomeni, da mu je bila zaradi tega kršena pravica do obrambe. S tem, ko sodišče zagovornika po uradni dolžnosti ni razrešilo, ker je ugotovilo, da za to ni nobenih utemeljenih razlogov, kar je bilo tekom postopka obdolžencu tudi večkrat pojasnjeno, pa mu tudi ni mogoče očitati, da je zagovorniku dajalo „potuho in podporo“, kot se trudi v pritožbi prikazati obdolženec. Ob tem, ko se je, kot to izhaja iz podatkov v spisu, obdolženčev zagovornik redno udeleževal razpisanih narokov za glavno obravnavo, na narokih aktivno zasliševal priče in predlagal izvedbo dokazov v korist obdolženca, ko je podal tudi ugovor pravne narave in obsežno besedo strank in ko tudi sicer iz podatkov v spisu ni razbrati, da bi kakorkoli ravnal v škodo obdolženca, pa tudi ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da je bil zagovornik neaktiven in da je ravnal v škodo obdolženca. Kot je v sklepu z dne1.12.2006 (l. št. 288) zapisala že predsednica okrožnega sodišča, iz predmetnega kazenskega spisa izhaja, da je obdolženčev zagovornik opravljal svojo vlogo v skladu s procesnim zakonom in kodeksom poklicne etike. Sicer pa je ocena strokovnosti obdolženčevega zagovornika, kot jo v pritožbi ponuja obdolženec, povsem pavšalna. Pa tudi strokovnost zagovornika se ne meri po tem, koliko „problemov“ le-ta povzroča sodišču, kot to zmotno meni pritožnik. Saj povzročanje „problemov“, neutemeljeno zavlačevanje in prekinjanje postopkov z neargumentiranimi in neutemeljenimi predlogi prav gotovo ni merilo strokovnosti, pač pa neprofesionalnosti in pomanjkanja argumentov.

Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbi prav tako napada obdolženec. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo namreč po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljeno pravilno in popolno. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v prvostopnem krivdnem izreku opisana kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, se na razloge prvostopne sodbe v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

Za svoje zaključke, da je obdolženec storil vsa v prvostopnem izreku opisana kazniva dejanja, je imelo prvostopno sodišče zadostno podlago v izvedenem dokaznem postopku. Krivdorek je utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo oškodovanke, ki je bila podprta s številnimi drugimi tehtnimi dokazi, navedenimi v izpodbijani sodbi, prepričljivo in obširno pa je prvostopno sodišče pojasnilo tudi, zakaj obdolženčevemu zagovoru, ko je storitev kaznivih dejanj zanikal, ni mogoče verjeti in povsem neargumentirana in posplošena pritožbena izvajanja, da je izpovedba oškodovanke le posledica njene slabe vzgoje in razmer, v katerih je živela, zaključkov prvostopnega sodišča nikakor ne morejo omajati. Pa tudi pritožbene navedbe, da so se obremenilne priče dogovorile, kako bodo izpovedovale in to vse z namenom, da obdolženca „uničijo“, so v nasprotju s podatki spisa in v njem nimajo prav nobene podlage. Priča, ki ga pritožnik posebej izpostavlja, pa je tudi izpovedala, da o zadevi ne ve ničesar in okoliščina, da mu je, po tem, ko ji je povedal, da ne ve, zakaj je vabljen na sodišče pokazala obtožnico oziroma druge „papirje“, prav gotovo ne daje podlage za zaključek, da bi se priče med seboj kakorkoli dogovarjale, da bodo obremenjevale obdolženca.

Ker je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve razčiščeno do te mere, da ni bilo nobene potrebe po širitvi dokaznega postopka z izvajanjem dodatnih dokazov, pa je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, kar je v sodbi tudi tehtno obrazložilo. Pribava podatkov iz CSD, kar v pritožbi ponovno predlaga obdolženec in zaslišanje predstavnika CSD iz razlogov, navedenih že na strani 6 izpodbijane sodbe, ne bi moglo v ničemer vplivati na zaključke prvostopnega sodišča. Na to pa ne more vplivati niti obdolženčeva pripravljenost, da se podvrže preizkusu na „lay detektorju“, kot to predlaga v pritožbi, saj takšni dokazi po naši zakonodaji ne prestavljajo relevantnega dokaza. Kar se tiče pritožbenega predloga, da obdolženca pregleda psiholog, ki bi naj ocenil njegovo resnicoljubnost, pa je potrebno povedati, da je obdolženca v zvezi z ugotavljanjem njegove sposobnosti sodelovanja na glavni obravnavi že pregledal sodni izvedenec psihiater, zaključki o obdolženčevi resnicoljubnosti pa tudi sicer niso v domeni izvedenca, temveč sodišča, zato tudi izvajanje tega dokaza, ob vseh že izvedenih, ne bi moglo dovesti do sprememb na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

Ob navedenem, in ker obdolženec v svoji pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP in glede na pritožbo okrožnega državnega tožilca.

Preizkus prvostopne sodbe v odločbi o kazenski sankciji pa je pokazal, da je prvostopno sodišče obdolžencu določilo tako po vrsti, kot po višini povsem primerne posamične in izreklo povsem primerno enotno kazen, ki je nikakor ne gre spreminjati ne v korist in ne v škodo obdolženca, za kar se sicer zavzema državni tožilec. Pri odmeri kazni je namreč prvostopno sodišče pravilno in v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije. Pravilno je ugotovilo in ocenilo težo obdolženčevega ravnanja, stopnjo njegove krivde, okoliščine, v katerih so bila dejanja izvršena, osebnost obdolženca, pravilno pa je upoštevalo tudi posledice, ki so zaradi obdolženčevega ravnanja nastale pri oškodovanki, kot tudi vse ostale okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja okrožni državni tožilec.

Kot neutemeljena pa se pokaže pritožba obdolženca tudi v delu, ko graja odločbo o stroških kazenskega postopka. Njegovo zavzemanje za to, da se zagovorniku ne priznajo stroški in nagrada za obdolženčevo zastopanje in da se ta sredstva ne izplačajo iz proračunskih sredstev, za razliko od napadene odločbe, nima ustrezne zakonske opore.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).