VSK sodba Cp 256/2008

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i
? v točki I. izreka tako, da se tožbeni zahtevek, da izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo avtomobila VW Bora 1,9 TDI, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v K. pod opr.št. I 00/411, zaradi izterjave denarne terjatve upnika R., zoper dolžnika V.M., ni dopustna, zavrne.
? v točki IV. izreka, tako da se zavrne tudi zahtevek na plačilo 680,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2004 dalje.
? v točki V. izreka glede stroškov tožeče in prvotožene stranke tako, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 923,87 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.
Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 425,95 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan od prejema pisnega odpravka te sodbe.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. ugotovilo, da je izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo avtomobila VW Bora 1,9 TDI, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v K. pod opr.št. I 00/411, zaradi izterjatve terjatve prvotožene stranke, nedopustna. Zavrnilo je zahtevek na vrnitev vozila in podrejeni zahtevek na vrnitev istovrstnega vozila, zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine zoper drugotoženo stranko in odločilo, da mora prvotožena stranka tožeči stranki plačati 680,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2004 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti 1.619,20 EUR pravdnih stroškov, tožeča in prvotožena stranka pa krijeta vsaka svoje stroške. Ugotovilo je, da je bil avtomobil, ki je predmet izvršbe, last tožeče stranke in je zato izvršba za poplačilo terjatve prvotožene stranke do dolžnika M.V. nedopustna. Glede nedopustnosti ravnanja prvo tožene stranke tožeča stranka niti nima navedb, druga tožena stranka pa ni ravnala v nasprotju s predpisi, to je Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik). Ker niso izpostavljene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, tožeči stranki ne pripada nobena odškodnina. Je pa zahtevek zoper prvotoženo stranko delno utemeljen na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ – in naslednji). Prvotožena stranka je bila neupravičeno obogatena za poplačilo terjatve, to je za 163.076,99 SIT (680,51 EUR).

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka in prvotožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del četrte in pete točke izreka (to je zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko, zoper zavrnitev višjega zahtevka zoper prvotoženo stranko in zoper odločitev o stroških) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oz. so si ti med seboj v nasprotju. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila izvršba nedopustna in da je tožeči stranki nastala škoda, napačno pa ni upoštevalo, da je bila prvotožena stranka obogatena tudi za stroške izvršilnega postopka, ki so se prav tako poravnali iz kupnine od avtomobila. Tožeča stranka pa se ne more strinjati z interpretacijo vzročne zveze, kot jo je podalo sodišče. Že zaradi ugotovitve sodišča, da je škoda nedopustna, je podana vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem prvotožene stranke. Ta je vedela, da je lastnica vozila tožeča stranka, pa je kljub temu predlagala zavrnitev ugovora tretjega. Res je izvrševala svojo zakonsko pravico, vendar je treba upoštevati, da je tožeča stranka že v ugovoru priložila vse dokaze za svoje trditve. V odgovoru na ugovor prvotožena stranka ni prerekala lastninske pravice tožeče stranke, ampak je le zatrjevala dopustnost rubeža. Svojih pravic tako ni uporabljala pošteno. S tem pa je nase prevzela tudi tveganje, da bo v nadaljevanju morala tožeči stranki povrniti škodo, ki ji je nastala. Nenazadnje pa velja tudi omeniti, da sta tožeča stranka in prvotožena stranka dosegli dogovor o umiku predloga za rubež vozila, še preden sta bili s strani izvršitelja obveščeni o prodaji vozila. Tožeča stranka meni, da je njen zahtevek utemeljen v celoti, saj je bilo v izvršilnem postopku prodano njeno vozilo. Drugotožena stranka je to vedela in je namenoma prodala vozilo, zato tudi drugotožena stranka odgovarja za škodo. Nelogičen je zaključek sodišča, da ne more biti sporno, da je bilo vozilo zarubljeno na naslovu dolžnika B. 17a, če sta dve priči izpovedali drugače. Tožeča stranka je bila s potekom rubeža seznanjena le iz listin, po katerih je bilo vozilo zarubljeno v B., zato je šele med postopkom izvedela, da se je rubež dejansko zgodil na R.. Glede navedb drugotožene stranke in njenih zaposlenih, da so dolžnika videli v letu 2003 uporabljati vozilo, velja pripomniti, da to še ne pomeni, da ga je uporabljal tudi konec leta 2004. Skrajno malomarno od drugotožene stranke je bilo, da stvari ni preverila. Izvršitelj mora pri opravljanju svojih dejanj ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Kljub vsem opozorilom in vloženim pravnim sredstvom je izvršitelj na vrat na nos prodal stvar, ki je bila last tretjega. Rubež ni isto kot pravica prodaje, saj s prodajo na dražbi tretji izgubi vse možnosti, da še kdaj pridobi stvar v posest. Lastnina je erga omnes pravica in izvršitelj nima diskrecijske pravice odločanja. Drugotožena stranka sicer ima podlago za svoje ravnanje v Pravilniku, vendar je zarubila vozilo, ki ni bilo niti v lasti niti v posesti dolžnika, v rubežni zapisnik je zapisala napačen kraj rubeža, o dejanskem lastništvu avtomobila je bila obveščena in je celo sama opravila poizvedbe, tožeče stranke in prvotožene stranke ni pravočasno obvestila o prodaji vozila, vozilo je prodala pod ceno. To pa pomeni skrajno malomarno ravnanje in kršitev pooblastil, ki jih ji dajeta ZIZ in Pravilnik. Podana je torej protipravnost njenega ravnanja in krivda. Ker sta podani tudi vzročna zveza in škoda, obstaja odškodninska odgovornost. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, sodišče ni ugotavljalo višine škode in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V odgovoru na pritožbo sta toženi stranki navedbe pritožbe prerekali in predlagali zavrnitev pritožbe. Drugotožena stranka je navajala, da je ravnala v skladu s predpisi in ni imela vpliva na postopek v zvezi z ugovorom tretjega. Ker je bil ugovor zavrnjen, je morala s postopkom izvršbe nadaljevati. Drugotožena stranka je poleg tega razpolagala s prometni dovoljenjem, iz katerega je bilo razvidno, da je lastnik vozila dolžnikova žena in ne tožeča stranka. Upravne enote pa v tistem obdobju izvršiteljem niso dajale podatkov. Drugotožena stranka tudi še vedno meni, da tožeča stranka ni dokazala niti nastanka niti višine škode, saj je vso škodo lahko izterjala od leasingojemalca. Prvotožena stranka je v svojem odgovoru na pritožbo tožeče stranke navajala, da so navedbe o nedopustnem ravnanju tožeče stranke, ker se ni strinjala z ugovorom tretjega, pritožbena novota in je glede njih tožeča stranka prekludirana. Prvotožena stranka ni v ničemer ravnala nedopustno. Tožeča stranka tudi pozablja, da je imela pri vložitvi ugovora tretjega tudi možnost predlagati odlog izvršbe, česar pa ni storila.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je bilo ugodeno zahtevku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe in za plačilo 680,51 EUR ter zoper stroškovni del. V zvezi z nedopustnostjo izvršbe navaja, da tožeča stranka ni predlagala odloga izvršbe, da sta se stranki sporazumeli o umiku predloga za izvršbo na premičnino, vendar je bila ob vložitvi tožbe izvršba že končana. Tožeča stranka torej niti nima pravnega interesa za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in bi sodišče moralo zahtevek v celoti zavrniti. Z odločitvijo, da je bila prvotožena stranka neupravičeno obogatena do višine, do katere je bila njena terjatev poplačana iz kupnine, je sodišče odločalo preko meja zahtevka in s tem storilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da ne obstoji odškodninska odgovornost toženih strank. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba prvotožene stranke pa je utemeljena.

Glede nedopustnosti izvršbe

Kot pravilno opozarja pritožba prvotožene stranke je bil avtomobil, ki je bil predmet izvršbe na premičnine, ob vložitvi tožbe že prodan na javni dražbi. Po določbi sedmega odstavka 96. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) to pomeni, da je kupec pridobil stvar prosto vseh bremen in postal lastnik stvari tudi v primeru, ko dolžnik ni bil njen lastnik. Tožeča stranka torej od prodaje na javni dražbi naprej ni bila več lastnica avtomobila. S tožbo na nedopustnost izvršbe lahko uspe le oseba, ki ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, v obravnavanem primeru oseba, ki je lastnik predmeta izvršbe. Ob gornji dejanski ugotovitvi, da je bil avtomobil prodan na javni dražbi, pridemo ob pravilni uporabi materialnega prava do zaključka, da tožeča stranka ni lastnica predmeta izvršbe (ni bila lastnica že ob vložitvi tožbe) in je njen zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe potrebno zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v točki I spremenilo, tako da je zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Glede odškodninske odgovornosti toženih strank

Strinjati se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožeči stranki s prodajo njenega avtomobila na dražbi lahko nastala škoda. Odločilni vprašanji za odškodninsko odgovornost toženih strank sta zato, ali sta toženi stranki ravnali protipravno in ali je med njunim ravnanjem in nastalo škodo vzročna zveza. Trditveno in dokazno breme za obe predpostavki odškodninske odgovornosti je na tožeči stranki. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka nima nobenih navedb o protipravnem ravnanju prvotožene stranke, kar drži. Prvotožena stranka je upnik v izvršilnem postopku (kar je pomembno pri presoji njene vloge, saj izvršilni postopek vodi izvršilno sodišče in ne upnik). Navedbe v zvezi z njo so bile, da je upnica vložila odgovor na ugovor, v katerem je nasprotovala ugovornim trditvam tožeče stranke, da je tožeča stranka prvo toženo stranko seznanila, da je zarubljeno vozilo njena last in da je prvotožena stranka umaknila predlog za izvršbo z rubežem premičnin, vendar je bil takrat avtomobil že prodan. Take navedbe gotovo ne zadoščajo za odškodninsko odgovornost, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka tožeči stranki ni odškodninsko odgovorna za zatrjevano škodo, pravilen. Pritožba navedbe o dejstvih, ki bi lahko utemeljevala zaključek o protipravnem ravnanju prvotožene stranke, sicer širi, vendar prepoznih navedb ni več mogoče upoštevati (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožnica namreč ni navajala nobenih razlogov, zakaj navedb ni mogla podati pravočasno). Vprašanje vzročne zveze je glede na povedano nerelevantno, ker morajo biti vse predpostavke odškodninske odgovornosti podane kumulativno. Zato so posledično nerelevantne tudi pritožbene navedbe v zvezi z vzročno zvezo in se pritožbenemu sodišču do njih niti ni potrebno opredeljevati, saj ne morejo pripeljati do za tožečo stranko ugodnejšega izida postopka.

Pravilna pa je odločitev tudi glede drugotožene stranke. Vloga izvršitelja v izvršilnem postopku je, da opravlja neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja, s katerimi se zagotavlja izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in dejanja, ki so potrebna za njuno pripravo in izvedbo. Izvršitelj je dolžan opravljati izvršila dejanja, ki mu jih odredi sodišče z določitvijo za izvršitelja v posamezni zadevi. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je izvršitelj obvestil tožečo stranko o rubežu, da je tožeča stranka sicer podala ugovor tretjega, ni pa hkrati predlagala odloga izvršbe, ni torej uporabila možnosti za preprečitev nadaljevanja izvršbe, ki ji jo omogoča zakon. Izvršitelj je zato glede na odredbe izvršilnega sodišča z izvršilnimi dejanji nadaljeval (kot rečeno je to njegova naloga), zato o kakšnem naklepu v smislu pritožbenih trditev ni mogoče govoriti. V zvezi s krajem rubeža je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze in svoje zaključke ustrezno obrazložilo. Pojasnilo je, da je bil na R. izveden rubež v drugi zadevi, da je bilo vozilo zarubljeno vsaj dvakrat in da dejstvo, da je bil priča P.P. navzoč pri rubežu na R. še ne pomeni, da rubeža v B. ni bilo, posebej še, ker iz zapisnika o rubežu, ki je nenazadnje javna listina, izhaja, da je bil rubež, na podlagi katerega je bila opravljena prodaja, izveden v B., to je na domu dolžnika. Pritožba teh dejanskih ugotovitev ne uspe izpodbiti. Isto velja za dejstvo, da je dolžnik vozilo uporabljal še leto dni od razveze od bivše žene (torej še v letu 2003). Ob takih dejanskih okoliščinah (vozilo je bilo zarubljeno na domu dolžnika, pred časom so delavci izvršitelja videli dolžnika uporabljati sporni avtomobil) ni mogoče očitati drugotoženi stranki naklepnega ravnanja v zvezi z rubežem avtomobila. Drugotožena stranka je bila ob rubežu obveščena o tem, da je vozilo last tožeče stranke, prav zato je v skladu s svojimi obveznostmi tožečo stranko o rubežu obvestila. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, je imela tožeča stranka vse možnosti preprečiti nadaljevanje izvršbe s predlaganjem odloga, vendar tega ni storila (prav v vložitvi ugovora tretjega in predloga za odlog izvršbe je nenazadnje smisel obvestila izvršitelja tretjemu). V tej zvezi tudi lahko govorimo o prekinitvi vzročne zveze med ravnanjem drugega toženca in nastalo škodo. Glede izvedbe javne dražbe sicer drži pritožbena navedba, da izvršitelj nima diskrecijske pravice, vendar v povsem drugem smislu, izvršitelj mora namreč izvršiti odredbe sodišča, v konkretnem primeru rubež in prodajo avtomobila. Le sodišče je tisto, ki lahko odredi odlog izvršbe. Opustitev obvestila o prodaji pa na samo dejstvo, da je bil avtomobil prodan, ni imela nobenega vpliva in z nastalo škodo ni v vzročni zvezi (isto velja glede zatrjevane prodaje pod ceno, saj tožeča stranka sama zahteva odškodnino v višini vrednosti avtomobila, ne pa kupnine). Ker torej drugotožena stranka ni ravnala protipravno, oziroma njeno ravnanje niti ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, je pravilen nadaljnji zaključek sodišče prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke in zato ni bilo potrebe po ugotavljanju višine škode.

Na podlagi vsega povedanega in ker sodišče ni zagrešilo nobenih drugih uradoma upoštevanih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede neupravičene obogatitve.

Pritožba prvotožene stranke neutemeljeno navaja, da je sodišče odločalo preko zahtevka, saj je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 24.6.2005 jasno navajala, da svoj zahtevek temelji tako na odškodninski odgovornosti kot na pravilih o neupravičeni obogatitvi, vseeno pa je odločitev sodišča napačna. Prvotožena stranka se je namreč poplačala kot upnica v izvršilnem postopku na podlagi sklepa sodišča. Ob takem dejanskem stanju je materialnopravno napačen zaključek sodišča, da za poplačilo ni bilo pravne podlage, oziroma je ta odpadla. Ker je poplačilo imelo pravno podlago, ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi in bi sodišče ob pravilni porabi materialnega prava moralo zavrniti zahtevek tudi glede 680,51 EUR s pripadajočimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo in odločilo, da se zahtevek zavrne v celoti (4. točka 358. člena ZPP). Ker je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve že po temelju neutemeljen, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da bi moralo sodišče kot obogatitev upoštevati še stroške izvršilnega postopka (zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo). V zvezi z neupravičeno obogatitvijo je v pojasnilo dodati, da je od prodaje avtomobila in poplačila terjatve s kupnino od prodanega avtomobila imel korist kvečjemu dolžnik v izvršilnem postopku.

Glede stroškov postopka

Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je v pravdi izgubila v celoti, zato mora na podlagi določbe 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške tudi prvotoženi stranki. Pritožbeno sodišče je prvotoženi stranki priznalo naslednje pravdne stroške: za sodne takse, za zastopanje na štirih narokih s trajanjem, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve, vse v skladu z Odvetniško tarifo, skupaj 923,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.

Ker je prvo tožena stranka uspela s pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki se nanašajo na pritožbo (stroški odgovora na pritožbo niso potrebni stroški v smislu 155.člena ZPP) in sicer za sodno takso in za sestavo pritožbe, skupaj 425,95 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.