VSL sklep I Ip 4016/2007

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II. izreka) potrdi.
Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa zoper dolžnika R. L. in družbo P. N. d.o.o. zaradi izterjave denarne terjatve dovolilo izvršbo z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnin (I. točka izreka). V točki II. izreka pa je predlog za izvršbo zavrnilo v delu, v katerem upnik zahteva, da sodišče dovoli izvršbo tudi zoper zastavne dolžnike (tretjega do vključno triindvajsetega dolžnika) s prodajo njim solastnih nepremičnin v vložku št. ... in št. ..., oba k. o. ... .

Zoper zavrnilni del sklepa se je iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju pravočasno pritožil upnik. Meni, da je sklep v izpodbijanem delu nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je očitno povsem zmedlo dejstvo, da v času vložitve predloga za izvršbo nepremičnine niso bile več v lasti dolžnika, temveč tretjih. Dolžnik je namreč nepremičnine, ki jih je zastavil v zavarovanje svoje posojilne obveznosti in so bile obremenjene z vknjiženo hipoteko, kasneje odsvojil. Res je sicer, da sedanji lastniki niso bili stranke sporazuma o zavarovanju terjatve, ki je bil kot neposredno izvršljiva notarska listina podlaga za izvršbo, vendar je to za dovoljenost predlagane izvršbe povsem nepomembno. Temeljni princip hipotekarnega varstva je ravno v tem, da zastavna pravica obremenjuje nepremičnino kot tako ter učinkuje nasproti vsakemu novemu pridobitelju. Odveč je zato pojasnjevanje prvostopenjskega sodišča, da sedanji lastniki nepremičnin niso bili stranke posojilno-zastavne pogodbe. Upnik namreč ni dolžan izkazovati prehoda obveznosti iz pogodbe na sedanje solastnike, kot materialno pravno zmotno meni sodišče prve stopnje. Pomembno je le to, da so njihove nepremičnine obremenjene s hipoteko, ki je vknjižena v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje tako zmotno meni, da upnik nima izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko uveljavil izvršbo na nepremičninah, ki so sedaj last tretjih. Upnikov izvršilni naslov predstavlja neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem je dolžnik soglašal, da se upnikova terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastavljenih nepremičninah ter s tem, da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo iz kupnine, dosežene s prodajo. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa po določbi drugega odstavka 142. člena Stvarnopravnega zakonika učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Na pritožbo upnika so odgovorili dolžniki M. P in J. P. ter M. S. in R. S., ostali dolžniki pa odgovora niso podali. V odgovoru predlagajo zavrnitev pritožbe, saj v bremenskem listu ni mogoče ugotoviti dejstva vpisa oziroma zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani zavrnilni del sklepa o izvršbi preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

V konkretnem primeru je upnik za izterjavo denarne terjatve v znesku 350.303,83 EUR s pripadki zoper dolžnika in zastavne dolžnike predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je neposredno izvršljivega sporazuma strank o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnin po 250. členu ZIZ opr. št. SV 91/2001 z dne 5. 3. 2001 in aneksa k sporazumu opr. št. SV 147/2001 z dne 4. 4. 2001 (prilogi A2 in A3), ki so ga sklenili I. D. kot posojilodajalec in zastavni upnik ter P. N. d.o.o. kot posojilojemalec in zastavitelj in P. s.p. ter R. L. kot solidarna poroka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnikov predlog zavrnilo v delu, s katerim upnik zahteva izvršbo s prodajo nepremičnin, ki so v lasti 3. do 23. dolžnika.

Sodišče dovoli izvršbo s prodajo nepremičnin na predlog upnika, ki mu je treba priložiti izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina oziroma kot lastnina zastavitelja (če gre za zastavnega dolžnika, ki hkrati ni osebni dolžnik-to je dolžnik iz obligacijskega razmerja). Res je sicer, kar pravi pritožba, da je lahko pravno nasledstvo v smislu 24. člena ZIZ podano tudi glede predmeta izvršbe (ko hkrati ne preide tudi obveznost iz obligacijskega razmerja, temveč preide le obveznost, da se dopusti izvršba), ko novi imetnik predmeta izvršbe, izkazan z javno, s po zakonu overjeno listino ali sodbo, izdano v pravdnem postopku, vstopi v izvršbo namesto prejšnjega. Enega od takih primerov ZIZ za nepremičninsko izvršbo določa v drugem odstavku 170. člena, ko pravi, da z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini.

Na podlagi 24. člena ZIZ lahko tako sodišče dovoli izvršbo tudi proti osebi, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot dolžnik, če upnik na z zakonom določen način izkaže, da je obveznost prešla nanj. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov neposredno izvršljiv notarski zapis, obveznost pa je obveznost vsakokratnega lastnika nepremičnine dopustiti prodajo nepremičnine in poplačilo zastavnega upnika iz tako pridobljene kupnine. Prehod obveznosti oziroma predmeta izvršbe pa je treba izkazati z izpiskom iz zemljiške knjige. Vendar pa je po stališču sodišča druge stopnje treba 24. člen obravnavati v povezavi s 142. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), ki ureja nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa (takšna hipoteka je bila pred uveljavitvijo SPZ urejena v določbah od 249. do 255. člena ZIZ). Notarska hipoteka prinaša določene prednosti v primerjavi z navadno (klasično) hipoteko na podlagi pravnega posla, predvsem v načinu in postopku uresničevanja prednostne poplačilne pravice. Upnik ima v tem primeru namreč že izvršilni naslov za neposredno izvršbo, v primeru navadne hipoteke na podlagi pravnega posla pa mora izvršilni naslov še pridobiti in to na podlagi tožbe, s katero bo od dolžnika, ki hkrati ni osebni dolžnik, zahteval da dopusti prodajo zastavljene nepremičnine (hipotekarna tožba). Pravnomočna sodba, ki bo izdana na podlagi te tožbe, je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče realizirati hipoteko. Za ustanovitev notarske hipoteke je potrebno, da zastavitelj in zastavni upnik skleneta pravni posel o ustanovitvi notarske hipoteke v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem mora zastavitelj soglašati, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastavljeni nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se mora zaznamovati v zemljiški knjigi (91. in 92. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/03, v nadaljevanju ZZK-1, zaznambo izvršljivosti terjatve je urejal Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 33/95). Učinek takšne zaznambe je, da učinkuje tudi proti vsakemu poznejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini (drugi odstavek 142. člena SPZ; glej tudi Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 641). Upoštevati je namreč treba publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo, ki vzpostavlja domnevo, da tretji za podatek, ki je vpisan ve oziroma, da za podatek, ki ni vpisan, ne ve. Le v primeru, ko je izvršljivost terjatev zaznamovana v zemljiški knjigi, je mogoče reči, da je tretji, ki je takšno nepremičnino pridobil kasneje po zaznambi, z neposredno izvršljivostjo „soglašal“.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da 3. do 23. dolžnik niso bili stranke neposredno izvršljivega notarskega zapisa, prav tako neposredna izvršljivost ne izhaja iz zemljiške knjige, zato na neposredno izvršbo niso „pristali“. Upnik tako zoper njih ne more na podlagi tega izvršilnega naslova predlagati izvršbe. Ker je sodišče prve stopnje upnikov predlog za izvršbo v II. točki izreka pravilno zavrnilo, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).