92. člen ZZK-1

Ugovorno in pritožbeno uveljavljano dejstvo, da dolžnica, ki je po podatkih zemljiške knjige pridobila lastninsko pravico na nepremičnini po vknjižbi pogodbene zastavne pravice in zaznambe neposrednosti izvršljivosti notarskega zapisa, ni bila v pogodbenem razmerju z upnikom in se sama ni neposredno zavezala k izpolnitvi dolga po izvršilnem naslovu, na veljavnost in izvršljivost le-tega nima nobenega vpliva in ne predstavlja ovire, da se upnik poplača iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljene nepremičnine. Dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z uveljavljanjem, da je bila že v času pridobitve hipoteke bodisi solastnica te nepremičnine na originarni podlagi iz naslova skupnega premoženja bodisi izključna lastnica iz naslova njenega posebnega premoženja (kot sama s seboj v nasprotju navaja v ugovoru in pritožbi). Ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Nikakor pa to ne pomeni, da jih ne more uveljavljati v tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ. Prav tako dolžnica v tem izvršilnem postopku ne more uspešno u

Izbris zaznambe neposredne izvršljivosti ureja 92. člen ZZK-1, ki določa, da v primeru, če zemljiškoknjižno sodišče dovoli izbris hipoteke, ki je bila ustanovljena na podlagi notarskega zapisa, na katerega se nanaša zaznamba neposredne izvršljivosti, hkrati po uradni dolžnosti dovoli tudi izbris te zaznambe (92. člena ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče bo torej po uradni dolžnosti izbrisalo zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, ko bo dovolilo izbris hipotek, ki so bile ustanovljene na podlagi spornega notarskega zapisa. Tožnica zato nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, s tem, da zemljiškoknjižno sodišče tudi ni (še) dovolilo izbrisa hipotek.

Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se mora zaznamovati v zemljiški knjigi. Učinek takšne zaznambe je, da učinkuje tudi proti vsakemu poznejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini.

Zaznamba spora se po 44. členu ZZK dovoli, če teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini. Dovoljena je tudi, če teče sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, za kar se zavzema predlagatelj. Vendar gre za dva postopka: pravdnega (o stvarni pravici ali ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe) in zemljiškoknjižnega, s katerim se opravi vpis tega dejstva (obstoj pravdnega postopka) v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno sodišče je pristojno zgolj za odločanje o predlogu za zaznambo spora, ne pa o njeni vsebini. O predlogu za zaznambo spora pa odloča po pravilih zemljiškoknjižnega postopka.

Notarska hipoteka prinaša določene prednosti v primerjavi z navadno (klasično) hipoteko na podlagi pravnega posla, predvsem v načinu in postopku uresničevanja prednostne poplačilne pravice. Upnik ima v tem primeru namreč že izvršilni naslov za neposredno izvršbo, v primeru navadne hipoteke na podlagi pravnega posla pa mora izvršilni naslov še pridobiti in to na podlagi tožbe, s katero bo od dolžnika, ki hkrati ni osebni dolžnik, zahteval da dopusti prodajo zastavljene nepremičnine (hipotekarna tožba). Pravnomočna sodba, ki bo izdana na podlagi te tožbe, je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče realizirati hipoteko. Za ustanovitev notarske hipoteke je potrebno, da zastavitelj in zastavni upnik skleneta pravni posel o ustanovitvi notarske hipoteke v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem mora zastavitelj soglašati, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastavljeni nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se mora zaznamovati v zemljiški knjigi (91. in 92. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/03, v nadaljevanju ZZK-1). Učinek ta