VSL sodba I Cpg 1032/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za določitev izvedenca ekonomske stroke (1. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 2.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.1997 do plačila in plačilo stroškov postopka (2. točka izreka) in tožečo stranko obsodilo, da toženi stranki plača njene pravdne stroške v znesku 95.435,00 SIT v roku 15 dni in zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo (2. in 3. točko izreka) pravočasno pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da razpiše obravnavo in ponovi že izvedene dokaze ter po opravljeni obravnavi izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena 4.9.2003, nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet obravnavanega spora je odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper državo, ker je carinski organ postopek, ki ga je začel deklarant v postopku carinjenja tožnikovega blaga dne 24.4.1997, zaključil z izdajo odločbe o plačilu carine dne 4.8.1997, to je po preteku 30 dni od začetka postopka. Zaradi takega protipravnega ravnanja carinskega organa, blago, last tožnika, ni bilo sproščeno v prost promet od 24.4.1997 do 4.8.1997, ko je carinski organ po plačilu carine tožeči stranki izročil blago. Tožeča stranka vtožuje dejansko škodo, ki ji je nastala s plačilom ležarine blaga v skladišču v višini 500.000,00 SIT in izgubljeni dobiček, ker v času, v katerem ni mogla zaradi ravnanja carinskega organa razpolagati z blagom, ni mogla nadaljevati gospodarskega ciklusa - proizvodnje in prodaje, kar je imelo za posledico izgubo prihodka v višini 2.000.000,00 SIT.

Tožeča stranka pri utemeljitvi odškodninskega zahtevka zoper državo izhaja iz naslednjega, tudi v pritožbi ponovljenega stališča o protipravnosti ravnanja državnega organa, ki ga pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema:

Če bi carinski organ, potem ko ni sprejel deklarantove prijave - blago "carine prosto", opravil pregled blaga in spremljajoče dokumentacije in takoj zatem izdal odločbo, v kateri bi določil višino carine, bi jo tožeča stranka plačala in bi bilo s tem trenutkom blago tudi sproščeno v promet. Če bi navedeni postopek preverjanja carinske deklaracije in izdaje odločbe trajal 30 dni, dejanje ne bi bilo protipravno. Ker pa je trajal štiri mesece, je carinski organ po 24.5.1997 protipravno zadrževal blago na carini.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo predvsem na pravnem zaključku, da v ravnanju carinskega organa, ki je vodil carinski postopek, ni izkazana protipravnost, kot eden izmed pogojev odškodninske odgovornosti države (8. in 9. stran obrazložitve), ker njen organ ni ravnal v nasprotju z določili Carinskega zakona (Uradni list RS št. 1/1995 z dne 10.1.1995, v nadaljevanju CZ). Tak zaključek je oprlo na naslednje dejanske ugotovitve:

- carinski deklarant Ž.d.o.o. je dne 24.4.1997 vložil pri pristojnem carinskem organu uvozno carinsko deklaracijo, s katero je prijavil uvoz blaga v vrednosti 61.432,00 DEM, tarifna oznaka .......... K., carinska stopnja prosto,

- carinski organ se je po prejemu deklaracije odločil za preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije (prvi odstavek 52. člena CZ),

- carinski organ se je po pregledu blaga odločil za podrobnejše preverjanje spremljajočih dokumentov; od deklaranta je zahteval predložitev dodatnih dokumentov,

- na podlagi naknadno pridobljene dokumentacije je carinski organ dne 30.4.1997 vložil predlog zaradi suma storitve carinskega prekrška iz 8. točke prvega odstavka 168. člena CZ, - blago je bilo dne 29.4.1997 začasno postavljeno pod carinsko nadzorstvo (šesti odstavek 173. člena CZ), kar izhaja iz Potrdila o zaseženih predmetih (B6),

- C. L. je v postopku zaradi carinskega prekrška dne 17.6.1997 odločila, da se postopek ustavi, ker nepopolen opis blaga in navedba nepravilne tarifne številke v enotni carinski listini, ni prekršek (I. točka izreka odločbe) in da se zaseženo blago vrne obdolženi pravni osebi in sicer kot carinsko blago (II. točka izreka odločbe), (B5).

- carinski organ je dne 1.8.1997 izdal zapisnik o rezultatih preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije (B3),

- carinski organ je izdal dne 4.8. 1997 po uradni dolžnosti odločbo, v kateri je za blago določil carinski dolg v višini 392.843,00 SIT (A2),

- takoj po plačilu carine je bilo blago sproščeno v promet,

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je prišlo do postopka preverjanja carinske deklaracije zaradi razlogov na strani tožeče stranke (zaradi nepravilne carinske deklaracije), ne pa zaradi kakršnekoli samovolje carinskih organov. Ti so ravnali v okviru pooblastil, ki jim jih je dajal takrat veljavni CZ.

Zmotno je mnenje pritožnice, da postopek o prekršku ni imel nobenega vpliva na potek upravnega postopka in da bi bilo blago sproščeno v promet, ne glede na začasen odvzem blaga, le če bi carinski organ izdal odločbo o višini carine. V skladu z določilom prvega odstavka 56. člena CZ je moral carinski organ prepustiti blago takoj, ko je končal preverjanje podatkov iz deklaracije, če so bili izpolnjeni pogoji za izbran carinski postopek in če za zadevno blago niso veljale kakšne omejitve ali prepovedi, ki so preprečevale izvedbo izbranega carinskega postopka. Blago tožeče stranke pa je bilo pod začasnim carinskim nadzorstvom, ki je (začasno) preprečeval izvedbo carinskega postopka. Pritožbeno sodišče se ne strinja s smiselno izraženim stališčem tožeče stranke, da le v primeru izreka varnostnega ukrepa odvzema blaga nastopijo ovire za izvedbo carinskega postopka. Tudi začasna postavitev blaga pod carinsko nadzorstvo po 6. odstavku 173. člena CZ je predstavljala omejitev za izvedbo carinskega postopka in v posledici za prepustitev blaga tožeči stranki. To pa je tisti vzrok, ki je vsaj do izdaje odločbe prekrškovnega organa preprečeval izdajo carinske odločbe in v posledici prepustitev blaga, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem pa se izkaže, da tožeča stranka zagovarja zmotno stališče o tem, da postopek o prekršku ni imel nobenega vpliva na dolžnost carinskega organa, da takoj po pregledu blaga tudi izda odločbo o carini in prepusti blago tožeči stranki. Tako stališče bi bilo pravilno le v primeru, če ne bi bilo blago v zvezi s sumom storjenega carinskega prekrška tudi začasno odvzeto.

Odločba o ustavitvi prekrškovnega postopka sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja upravnega organa, saj bi morala tožeča stranka dokazovati njegovo nezakonitost postopanja oz. nezakonitost zasega blaga, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala niti dokazovala. Njene pritožbene navedbe, da naj bi šlo za improvizacijo postopka, ki ni pokrit z nobeno zakonsko normo pa so tako splošne, da na njih pritožbeno sodišče tudi ne more konkretno odgovoriti, v kolikor se sploh nanašajo na postopek začasnega odvzema blaga.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obstoja kršitev, ki bi pomenila protipravno ravnanje državnega organa. Pri tem je jasno utemeljilo razloge za ugotovitev dejstev, na podlagi katerih je zaključilo, da je carinski organ pri opravljanju dejavnosti iz svoje pristojnosti pri carinjenju blaga tožeče stranke ravnal v skladu s predpisi. Zaradi začetega postopka o carinskem prekršku je carinski organ blago začasno zasegel (šesti odstavek 173. člena CZ v zvezi s 1. odstavkom istega člena in 8. točko 168. člena CZ). Pri opravljanju svoje dejavnosti ni kršil načela sorazmernosti. Pravno podlago za to, da blaga ni prepustil tožeči stranki (kar naj bi tožeči stranki povzročilo škodo zaradi plačane ležarine v skladišču in zaradi izgube v dobičku, ker ni mogla razpolagati z blagom), je imel v prvem odstavku 56. člena CZ zaradi začasno odvzetega blaga v zvezi s sproženim postopkom o carinskem prekršku. Zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost države iz 26. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 172. člena ZOR.

Glede na navedeno so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in da je zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeni. Na v pritožbi prvič zatrjevana dejstva o nedopustnosti ravnanja carinskega organa, ker naj bi po uradni dolžnosti zbiral dokumente in listine in o ustaljeni praksi carinske uprave, da izda odločbo še istega dne, ko se opravi carinski pregled, ter prvič predlagani dokaz z zaslišanjem vodje oddelka za carinjenje avtomobilov J. L., pritožbeno sodišče odgovarja, da je s temi trditvami in dokazi tožeča stranka prekludirana, ker ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navajati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP), zaradi česar jih tudi na pritožbeni stopnji ni mogoče presojati.

Neutemeljen je očitek pritožnice, da ji je bila kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega varstva, ki jo uveljavlja s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni dojelo, kaj pomeni pravica stranke do poštenega dokaznega postopka. Sodišču prve stopnje smiselno očita, da mu ni zagotovilo možnosti, da se opredeli glede vseh vprašanj pomembnih za odločitev. Iz podatkov spisa ne izhaja utemeljenost navedenih očitkov. Tožeča stranka je odgovor na tožbo prejela 21.9.2001. Do prvega naroka za glavno obravnavo dne 20.3.2003 in na samem naroku je imela možnost prerekati trditve tožene stranke o poteku carinskega postopka pri konkretnem carinjenju blaga in o začasnem zasegu blaga na podlagi sproženega postopka o carinskem prekršku, česar pa ni izkoristila. Sodišče prve stopnje pa je izvedlo tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni zaradi ugotovitve relevantnih dejstev in jih je presojalo v skladu z 8. členom ZPP. Ker tožeča stranka tudi ni konkretno navedla, s katerim ravnanjem ali opustitvijo naj bi ji sodišče prve stopnje onemogočilo, da se v postopku opredeli glede vseh relevantnih vprašanj, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeni očitek ni utemeljen.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s sodbo prekršilo ustavno pravico tožeče stranke do poštenega sojenja, ker sodba ni obrazložena, s čimer naj bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena v smislu določila četrtega odstavka 324. člena ZPP, ker je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo zahtevek tožeče stranke in njene navedbe o dejstvih, na katera zahtevek opira (prvi odstavek obrazložitve), navedbe tožene stranke (drugi odstavek obrazložitve), dokaze, ki jih je izvedlo (tretji odstavek obrazložitve) ter predpise, na katere je oprlo sodbo (ZOR, 26. člen Ustave, CZ, Zakon o prekrških - 7., 8. in 9. stran obrazložitve). ZPP pa je tisti procesni zakon, ki določa vsebino obrazložitve sodbe, po katerem je bilo dolžno postopati sodišče prve stopnje v obravnavanem gospodarskem sporu (480. člen v zvezi s 1. točko prvega odstavka 481. člena ZPP). S tem pa se izkaže, da je očitek neustrezno obrazložene sodbe neutemeljen. Pritožbene trditve o neobrazloženosti oziroma selektivni obrazloženosti sodbe je pritožbeno sodišče preverilo še iz vidika bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka tudi izrecno uveljavlja. Pri tem navaja, da so razlogi obrazložitve sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, saj je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ker pritožnica ni konkretno navedla, v čem so pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa je le (delno) citirala dikcijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ji pritožbeno sodišče na uveljavljane očitke tudi ne more konkretno odgovoriti. Ker pa gre za pritožbeni razlog, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi z vidika možnosti njenega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima takih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti glede odločilnih dejstev in dokazov, ki so bili relevantni za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in ki jih je pritožbeno sodišče preizkusilo in izhajajo iz tistega dela obrazložitve te sodbe, v katerem je odgovorilo na neutemeljeno uveljavljana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zato je tudi navedeni pritožbeni razlog neutemeljen.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).