56. člen CZ-B

Če je stranka v upravnem postopku že priznala, da je prevzela pravice in obveznosti iz konkretnega postopka, potem temu v upravnem sporu ne more več nasprotovati.

Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

Oprema, ki jo uvoznik plača, ne more predstavljati vložka tuje osebe.

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

CZ za zastaranje pravice do izterjave carine (ne pa njene odmere) določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok, kar pomeni, da mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti. Glede na to, da je carinski dolg nastal dne 12.7.1995, je bilo relativno zastaranje pretrgano z izdajo prvostopenjske odločbe dne 3.12.1998, ki je postala izvršljiva pred potekom absolutnega zastaranja. Ker je drugostopenjski carinski organ izdal odločbo dne 29.12.2003, torej znotraj absolutnega zastaralnega roka, navedbe tožeče stranke glede zastaranja niso utemeljene.

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je carinske postopke za sprostitev blaga v prost promet mogoče obnoviti po določbah ZUP.

Carinska obveznost je nastala zaradi prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti, za potrebe katere je bil tožnici dovoljen uvoz polpriklopnika brez plačila carine, ne pa zaradi zatrjevane protipravne odtujitve uvoženega blaga, saj ta razlog ni naštet med razlogi za nastanek carinske obveznosti iz 4. odstavka 30.b člena CZ (1976).

Carinska obveznost je nastala zaradi prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti, za potrebe katere je bil tožnici dovoljen uvoz cestnega vlačilca brez plačila carine, ne pa zaradi zatrjevane protipravne odtujitve uvoženega blaga, saj ta razlog ni naštet med razlogi za nastanek carinske obveznosti iz 4. odstavka 30. b člena CZ/76.

V času izdaje (kasneje izpodbijanega) drugostopenjskega upravnega akta absolutno zastaranje izterjave carine še ni nastopilo, je pa nastopilo v časovnem obdobju pred izdajo prvostopenjske sodbe. Absolutnega zastaranja prvostopenjsko sodišče v takšnem primeru ne upošteva, saj se v upravnem sporu presoja, ali je bil izpodbijani upravni akt zakonit v času svoje izdaje.

Tatvina začasno uvoženega blaga ni zakoniti razlog za oprostitev vračila blaga v tujino in za oprostitev plačila carinskih dajatev. Zastaralni rok, določen v 56. členu Carinskega zakona iz leta 1976, ne pretrga le uradno dejanje pristojnega organa, izraženo v obliki odločbe, temveč vsako uradno dejanje pristojnega organa, ki je lahko izraženo v različni pisni obliki, kot poziv, dopis, zapisnik ali odločba.

Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določilo takrat veljavnega ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo šele z njeno dokončnostjo.

Ker CZ 1976 ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, zaradi česar je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, praviloma nastopijo šele z njeno dokončnostjo. Ker je bila drugostopenjska odločba tožene stranke, s katero je postala prvostopenjska odločba dokončna, izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka, je glede na določilo 56. člena CZ (1976) pravica do izterjave carine s strani tožene stranke absolutno zastarala.

Carinski organ mora v okviru 10-letnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatve.

Carinski organ mora v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatve.

Carinski organ mora v okviru 10-letnega absolutnega zastaralnega roka iz 56. člena CZ 1976 izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti, saj s pretekom navedenega roka ne ugasne samo pravica do izterjave carine, ampak tudi obveznost plačila carinskega dolga. Razlaga zastaranja, kot jo ima v mislih tožena stranka, pa se nanaša na zastaranje po Zakonu o davčnem postopku, po katerega določbah postane prvostopna odločba izvršljiva ne glede na dokončnost.

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih davščin.

Tudi začasna postavitev blaga pod carinsko nadzorstvo po 6. odstavku 173. člena CZ je predstavljala omejitev za izvedbo carinskega postopka in v posledici za prepustitev blaga tožeči stranki. To pa je tisti vzrok, ki je preprečeval izdajo carinske odločbe in v posledici prepustitev blaga. Odločba o ustavitvi prekrškovnega postopka pa sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja.