52. člen CZ-B

V obravnavanem primeru je šlo najprej za preverjanje carinske deklaracije (52. člen CZ), nato po prepustitvi blaga pa še za naknadno preverjanje carinske deklaracije po 62. členu CZ, po katerem sprejmejo carinski organi po prepustitvi blaga potrebne ukrepe za ureditev nastale situacije, če se pri ponovnem pregledu deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij. Po 4. odstavku 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga in je zato po mnenju sodišča glede na navedeno pravilno pravno podlago izpodbijana odločba izdana pravočasno. Zato sodišče tožnikove ugovore, da je bila odločba izdana prepozno oz. po preteku enoletnega (prav triletnega, glede na spremembo CZ) roka kot neutemeljene zavrača, saj gre v obravnavanem primeru za petletni prekluzivni rok, ki je bil upoštevan.

Carinsko blago se po opravljeni laboratorijski analizi, ne glede na to, kako ga je uvrstil carinski zavezanec, uvrsti v tarifno številko, za katero izpolnjuje predpisane lastnosti.

Če carinski organ ugotovi, da v ECL ni navedena vrednost carinskega dolga, ki bi ustrezala njegovemu dejanskemu stanju, se vrednost blaga ugotovi komisijsko z oceno. Pri tem se kot pripomoček lahko uporabi tudi katalog Schwacke (za rabljene avtomobile). To pa še ne pomeni, da se vrednost carinskega blaga ugotavlja po prodajni ceni na trgu države izvoznice.

Če se carinski organ odloči za preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete carinske deklaracije, se odloči za naknadni obračun carinskega dolga na podlagi rezultatov naknadnega preverjanja. Če da v ta namen blago v analizo carinskemu laboratoriju, ta laboratorij v carinskih postopkih ne nastopa kot izvedenec v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku. Carinski laboratorij je namreč organizacijska enota Carinske uprave in nudi drugim enotam te uprave strokovno pomoč za odločanje v carinskih zadevah.

Tretji odstavek 23. člena CZ določa v primeru predložene fakture, pri kateri vrednost blaga ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, carinski organ ugotovi carinsko vrednost v skladu s 17. do 19. členom CZ. Carinski organ je po 1. odstavku 19. člena CZ na podlagi razpoložljivih podatkov določil vrednost vozila.

Revident je ves čas nasprotoval uvrstitvi blaga v tarifno oznako KNCT, določeno s strani carinskih organov, vendar nestrinjanje z uvrstitvijo v tarifno oznako KNCT ne pomeni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Dejansko stanje je torej ostalo nesporno in ker je dokaz z izvedencem namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo revidentove pravice do izjave.

Po določbah CZ sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da v obravnavanem primeru sprememba podatkov deklaracij ni več možna in da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.

Uveljavljanje drugih ugodnosti namesto tistih, ki so zahtevane s carinsko deklaracijo, pomeni spremembo deklaracije, spremembe pa ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni (2. točka 2. odstavka 50. člena CZ). To, da je carinski organ sprejel nepopolno carinsko deklaracijo, še ne pomeni njegove obveznosti, da bi moral ob sprejemu tako deklaracijo vsebinsko preveriti. Za nepopolno carinsko deklaracijo velja, da se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje ugodnosti v fazi preverjanja carinske deklaracije, ki zajema pregled dokumentov ali pregled blaga ali obojega, delno ali v celoti. Glede na določbo 2. odstavka 52. člena CZ pa preverjanje carinske deklaracije ni obligatorno. Pogoje, pod katerimi se lahko sprejme nepopolna carinska deklaracija, določa tudi 143. člen Uredbe o izvajanju carinskega zakona, iz katerega pa ne izhaja obveznost preverjanja take deklaracije po vsebini.

Prvostopni carinski organ imel podlago za izdajo odločbe v določbah 23. člena CZ ter 62. člena UICZ, potem ko je na podlagi 52. člena CZ po preverjanju deklaracije o zadevi odločil takoj po opravljeni preveritvi, ker so se rezultati preveritve razlikovali od podatkov carinske deklaracije in je o tem izdal odločbo (1. odstavek 154. člena CZ).

V obravnavanem primeru je carinski urad ugotovil odstopanje med fakturno vrednostjo osebnega vozila in vrednostjo po katalogu, po katerem se vozila iste znamke prodajajo na tujem trgu. V primeru obstoja bistvene razlike, kot je bila ugotovljena v tem primeru, je tudi po presoji sodišča skladno s 3. odstavkom 23. člena CZ dana podlaga za ugotavljanje carinske vrednosti v skladu s 17. do 19. členom CZ. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti, kot zmotno meni tožeča stranka.

Tudi začasna postavitev blaga pod carinsko nadzorstvo po 6. odstavku 173. člena CZ je predstavljala omejitev za izvedbo carinskega postopka in v posledici za prepustitev blaga tožeči stranki. To pa je tisti vzrok, ki je preprečeval izdajo carinske odločbe in v posledici prepustitev blaga. Odločba o ustavitvi prekrškovnega postopka pa sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja.

Če se rezultati preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete carinske deklaracije ne ujemajo z navedbami v deklaraciji ali navedbe v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, izda carinski organ odločbo v skladu s 3. odstavkom 52. člena CZ.

Po presoji sodišča je treba pri uvrstitvi baznih postaj v carinsko tarifo gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov, in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4 ter 2 (b) k XVI. oddelku Uredbe ter Temeljnih pravil 1, 4 in 6. Funkcija baznih postaj kot eden izmed gradnikov, brez katerih nesporno GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je nedvomno v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki (telefoniranje). To pa je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki pa je - za razliko od baznih postaj - izrecno poimenovana v KNCT in z ostalimi elementi žičnega sistema tvori svojo celoto. Zato je carinski organ glede na navedeno dejansko in pravno podlago utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično telefonijo.

CZ carinskim organom ne daje podlage za naložitev obveznosti vložitve novega ECL v isti zadevi, kot navajata tožnika, kot tudi ne za sprejem novega ECL, če ga predloži (v lastnem interesu) deklarant sam. Drugače kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pa sodišče meni, da v tej fazi postopka tudi še ni podlage za ukrepanje carinskega organa po določbah 57. člena CZ, ki naj bi se mu deklarant izognil s predložitvijo z ugotovitvami carinskega organa skladne deklaracije.

Odločba, ki jo carinski organ izda na podlagi 3. odstavka 52. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) je ugotovitvena - z njo se le ugotavlja pravilna oziroma v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljena carinska vrednost blaga in predvsem določa carinska obveznost. Pri tem se zavezancu z odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, ne nalagajo v plačilo carinske dajatve. Stranki mora biti pred izdajo prvostopne odločbe dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah glede carinske vrednosti uvoženega blaga, na katere se opira odločba.

Pravica carinskega organa do naknadne preveritve deklaracije po določbi 62. člena CZ ni, kot zmotno meni tožeča stranka, pogojena z njegovo pravico oziroma dolžnostjo naknadnega obračuna carinskega dolga po določbi 154. člena CZ. Predhodno opravljena vsebinska preveritev deklaracije po 52. členu po določbah CZ ne predstavlja ovire, da se ta naknadno preveri še po določbi 62. člena tega zakona.

Dejstvo, da je Urad Republike Slovenije za zdravila švedsko grenčico po svoji klasifikaciji označil kot zdravilo skupine C, ne more vplivati na odločitev v carinskem postopku, v katerem se uporabljajo carinski predpisi.

Vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti pomeni vestno izpolnjevanje delovnih nalog, ki sestavljajo vsebino konkretnega delovnega mesta, torej takšno opravljanje na delovnem mestu zaupanih delovnih nalog, kakršno se upravičeno pričakuje od povprečnega delavca oziroma od delavčevih povprečnih delovnih rezultatov. Zato je nevestno, malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti nujno povezano z vsebino njegovega delovnega mesta. Opis disciplinske kršitve kot izhaja iz 2. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO je po svoji naravi blanketni opis, saj šele z uporabo dopolnilne norme z ustreznega pravnega področja daje pričakovano določnost.

Glede na razlago izraza "carinski deklarant" v 11. točki 3. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), veljavni v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik ne bil v zadevi pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Določba 154. člena CZ predstavlja pravno podlago za naknadni obračun in naložitev v plačilo carinskega dolga za vse primere, ko carinski dolg ni bil obračunan oziroma je bil obračunan v nižjem znesku, kot to določa zakon. To pa pomeni, da je prvostopni carinski organ, ki je na to določbo oprl odločbo, s katero je naknadno obračunal kot carinski dolg še posebno uvozno dajatev, ki je s predhodno odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, v nasprotju z zakonom ni obračunal, ravnal pravilno ter da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bil zakon nepravilno uporabljen.

Za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po znižani carinski stopnji, na podlagi 52. člena CZ, mora biti predhodno izvršeni izvoz v vrednosti uvoza blaga, pri čemer se stanje pokritosti uvoza z izvozom ugotavlja na dan uvoza spornega blaga, upošteva pa se ves predhodni izvoz.