VSM sklep I Cpg 50/2006

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v celotnem obsegu, zaradi vnovičnega odločanja pred prvo stopnjo.
Izrek o pritožbenih stroških se pridrži.

Okrožno sodišče je s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca v znesku 62,952.466,44 SIT (sedaj: 262.695,99 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.09.1992 dalje, ne pa tudi obstoja toženčeve v pobot ugovarjane terjatve v isti višini do tožnice s pripadki, odločilo, da ostane v veljavi njegov plačilni nalog opr. št. Plg 6/2002 z dne 17.09.2002 v celoti v veljavi, torej za 62,952.466,44 SIT glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1999 dalje ter za 620.000,00 SIT mandatnih stroškov z istimi obrestmi od 17.09.2002 dalje. Toženca je obremenilo še s plačilom tožničnih pravdnih stroškov 2,263.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2004 dalje, plačljivih v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Vse gornje odločitve toženec izpodbija s pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, le smiselno uveljavlja njeno razveljavitev. Zaznamuje pritožbene stroške. V okviru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišču očita, da se ni opredelilo do vrste njegovih ugovorov in navedb (denimo z legitimacijo obeh strank), da vsebine dokaznih listin ni pravilno povzelo, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, prekoračen tožbeni zahtevek in dvomi celo, da je bila sodba spisana 25.05.2004 in da je sodbo spisal sodnik, ki je sodeloval v postopku. Graja še obrestni zahtevek, v katerem ni upoštevana zakonska omejitev obrestovanja, veljavna od 01.01.2002 (datum uveljavitve Obligacijskega zakonika - OZ) ne glede na čas nastanka obveznosti. Zatem ponavlja večino svojih navedb in trditev izpred prve stopnje, zlasti zaradi nelegitimiranosti obeh strank za vodenje pravde, neizpolnjenih pogojev za izdajo plačilnega naloga na podlagi "nične menice", ki da je celo falsifikat, ker ni bila izpolnjena v skladu s pooblastilom za njeno izpolnitev. Sporen da je še datum njene izdaje. Kaže na kršitev določb Zakona o menici. Tožnica da sploh ni dokazala, da je do kreditodajalca (banka) sploh imela položaj zastavnega dolžnika ter da je mu je iz tega naslova sploh kaj plačala, če pa že, tega ni opravila v skladu s pogodbo št. 25/95 z dne 11.10.1995, v kateri sam nastopa kot solidarni dolžnik, skupaj z drugimi, vendar bi naj njegova obveznosti po pogodbi prenehala oziroma sploh ni nastala, ker ta pogodba ni bila sklenjena v skladu s ponudbo št. 311.

V zvezi z zavrnitvijo pobotnega ugovora nakazuje na zmotno uporabo materialnega prava, ker ni bilo upoštevano, da je tožnica po malomarnosti povzročila, da njena terjatev ni bila poplačana v stečajnem postopku po kriterijih, ki veljajo za poplačilo ločitvenih upnikov in bi bilo zato nepošteno, da bi za to opustitev odgovarjal le tožnik.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Vendar izrecno le v zvezi s popolno zavrnitvijo toženčevega pobotnega ugovora v okviru pravdnega (procesnega) pobotanja. Toženec je že pred prvo stopnjo poudarjal, da bi tožnica kot ločitveni upnik v stečajnem postopku dolžnika dosegla ugodnejše poplačilo iz prvotno zastavljenih dolžnikovih nepremičnin v členu 10 pogodbe št. 25/95 z dne 11.10.1995 o urejanju razmerij pri posredovanju za pridobitev kredita tuje banke (v nadaljevanju pogodba 25/95), če se tem zavarovanjem ne bi "odrekla" in pristala na tista, ki jih je ponudil dolžnik v aneksu št. 3 z dne 25.04.1999. To spremembo zavarovanja dolga izpodbijana sodba na kratko zavrne z utemeljitvijo, da so ta aneks poleg tožnice podpisale vse stranke prvotne pogodbe, vključno s tožencem. Ta ugotovitev sicer drži, vendar ne predstavlja celovitega odgovora, v katerem bi morala biti upoštevana tudi določba člena 1012 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (njegove določbe se uporabljajo pri razsoji po členu 1060 OZ), z dikcijo: če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. V smislu te zakonske norme ima tožnica v pogodbi 25/95 položaj upnika, toženec pa poroka. Ne glede na dejstvo, da so aneks št. 3 k tej pogodbi podpisale iste stranke kot pogodbo samo, se njihova odgovornost za zamenjavo zavarovanja terjatve v pogodbi iz hipotek na nepremičninah vpisanih v zemljiško knjigo z drugimi, ki niso bile vpisane, porazdeli. Tako kot v primeru deljene odgovornosti po prvem odstavku člena 192 ZOR, ki določa: oškodovanec, ki je tudi sam prispeval, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Še zlasti tožnici kot družbi (banka) z urejeno pravno službo in izkušnjami s hipotekami bi razlika med enim in drugim zavarovanjem terjatve morala biti znana. Kot tudi dejstvo, kdo ji je v imenu dolžnika, kreditojemalca , poslal ponudbo za tako zamenjavo, kajti dopis, prošnjo za nadomestitev zavarovanja z dne 07.05.1999 je namreč podpisal "direktor, ki je malo pred tem, dne 22.04.1999, v tem svojstvu podpisal tudi predlog za začetek stečajnega postopka in je v njem kot razlog za začetek navedel nelikvidnost družbe (by pass), ki se je vlekla že iz leta 1998, čeprav je bil njegov predhodnik (prejšnji direktor družbe) razrešen na skupščini družbenikov te družbe šele 18.05.1999 in s tem dnem na ta položaj imenovan . Vse to je bilo mogoče preveriti v sodnem registru. Še bolj moteče pa je dejstvo, da aneks št. 3 nosi datum 19.02.1999 (antidatiran?). Če vsa ta datumska neskladja in druge očitne okoliščine tožnice niso motile pri podpisu in datiranju aneksa št. 3 in je pristala na manj zanesljiva hipotekarna jamstva, potem za posledice tega zmanjšanja niso odgovorni samo drugi udeleženci posla, ampak tudi sama, vsaj glede na ureditev iz prvega odstavka člena 1012 ZOR. Mogoče se je preveč zanesla na obetavni pomen fantazijskega dodatka toženca v prevodu dobre vere zaupanja, ki je očitno postal moteč tudi za toženca samega, saj ga je kasneje nadomestil s sedanjo firmo, ki pa nima tako obetavnega pomena. Tudi ni brez pomena, da so bili njegovi ustanovitelji, družbeniki hkrati ustanovitelji družbe , le kratek čas pred sklenitvijo pogodbe št. 25/95, ki je bila v vseh pogledih podrejena (obvladujoča) in odvisna od ustanoviteljev. Ne gre prezreti, da je prošnjo za odobritev kredita posojilojemalcu po pogodbi 25/95 kar , direktorica toženca, ne pa direktor prosilca in tožnica ji je ugodila, čeprav je višina odobrenega deviznega kredita bila enormna, celo brez preverjanja bonitet prosilca in poiskala kreditodajalca v tujini. V spisu zbrani dokazi o tožničini soodgovornosti zaenkrat še niso bili deležni dokazne ocene in zato je dejansko stanje pomanjkljivo (nepopolno), niti ni bilo uporabljeno ustrezno materialno pravo. Odločitev o celotni zavrnitvi pobotnega ugovora je razveljavljena. Posredno pa še preostali del izpodbijane sodbe, pa ne zaradi upoštevanja pritožbenih razlogov, ki torej niso bili odločilni, ampak zato, ker je glede obeh zahtevkov strank nastopila litispendenca in je o obeh treba odločiti z eno sodbo. Po procesni teoriji pobotanja se je toženec z uveljavitvijo svoje terjatve iz pobotnega ugovora zoperstavil tožničini terjatvi in je o obeh zahtevkih kot izpodbijano sodbo treba odločiti v okviru ene odločitve. To narekuje že tretji odstavek člena 324 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki za tak primer predpisuje vsebino izreka sodbe in tudi tretji odstavek člena 319 ZPP, po katerem je deležna pravnomočnosti tudi odločitev o pobotnem ugovoru.

Čeprav pritožbeno sodišče sodi, da pritožba ni bila uspešna pri izpodbijanju odločitve o prvem delu zahtevka, na konkretne pritožbene trditve v tej zvezi ne bo odgovarjalo, da zadeve ne prejudicira in s tem zmanjša postulacijskih in dispozitivnih pravic strank v ponovljenem postopku. Tudi ne bi bilo logično (celo nasprotujoče) ob razveljavitvi odločbe nizati razloge o delni neutemeljenosti pritožbi in pravilnosti sodne odločitve. Utegne pa biti tožnici prisojen nižji znesek, če bo toženec vsaj delno uspel s pobotanjem.

Le na očitek prekoračitve tožbenega zahtevka po plačilnem nalogu je treba pojasniti, da se izpodbijana sodba s tem ni pregrešila in tožnici prisodila več od tistega, kar je bilo odločeno s plačilnim nalogom, ki ga je v celoti ohranilo v veljavi, kar je skladno s tretjim odstavkom člena 436 ZPP.

Še bolj zagoneten je sum (domneva), da izpodbijane sodbe ni izdelal sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, ker je bil toženec prisoten na številnih obravnavah, ki jih je vodila sodnica, podpisana pod izpodbijano sodbo, izdelano šele koncem leta 2005, zaradi zastoja, ki ga je povzročil toženec s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks. Pa še zaradi postopka z napovedjo pritožbe.

V ponovljenem postopku bo seveda odločeno tudi o stroških vsega postopka, tudi o pritožbenih stroških. V okviru dopolnitve dejanskih ugotovitev velja ugotoviti tržno vrednost oziroma doseženo prodajno ceno v stečajnem postopku dolžnika glede vseh premičnin, naštetih v členu 10 pogodbe št. 25/95, ki so bile nadomeščene z drugimi iz aneksa št. 3 k tej pogodbi, po kriterijih iz člena 1012/1 ZOR.