1012. člen ZOR

Z izgubo pravice do roka, določenega za izpolnitev dolžnikove obveznosti, iz 1006. člena ZOR je mišljena pravica zahtevati predčasno izpolnitev iz 317. člena ZOR. Pravilo iz 1012. člena ZOR ureja položaj, ko izpolnitev upnikove terjatve poleg poroštva varuje še druga pravica oziroma zavarovanje. Glede na vsebino te določbe je sankcionirano le neskrbno ravnanje upnika v zvezi z že nastalo pravico oziroma obstoječim zavarovanjem.

Solidarni dolžniki so le navadni materialni sosporniki. Tožeča stranka bo lahko s tem, ko je v novem sojenju pridobila izvršilni naslov še zoper prvega toženca, ki je sporni znesek dolžan plačati solidarno z A. A., dosegla poplačilo terjatve tako iz premoženja prvega toženca kot iz premoženja A. A. Ko pa bo terjatev poplačana, bosta lahko prvi toženec ali A. A. v izvršilnem postopku ugovarjala, da je terjatev že prenehala. Tožeča stranka se torej zaradi izvršilnega naslova, ki ga je izposlovala v tem sojenju, ne bo mogla poplačati dvakrat.

Prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana oz., če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik. Skrben strokovnjak bi se moral zavedati, da z izgubo vrstnega reda za poplačilo iz zastavljene nepremičnine, najmanj oteži, če ne celo izgubi možnosti dejanskega poplačila.

Po 1005. členu ZOR več porokov za neki dolg odgovarja solidarno. To pomeni, da je upnik lahko terjal celotno terjatev od katerega koli poroka.

100. člen ZOR ne zahteva, da se tudi vsako pisno pomoto razlaga v korist šibkejše pogodbene stranke, ampak predpisuje tak način razlage zlasti glede nejasnih pogodbenih pravil. Šestotoženec zmotno zatrjuje, da bi lahko tožnica utemeljenost zahtevka po višini dokazala le s predlaganjem izvedenca finančne stroke. Toženci so namreč tisti, ki bi morali ob konkretiziranem prerekanju višine vtoževane terjatve svoje trditve dokazati – npr. s predložitvijo svojega obračuna dolga ali predlaganjem postavitve izvedenca finančne stroke.

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Revizijske navedbe, da so razlogi pritožbenega sodišča „za toženca nerazumni in arbitrarni, v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi in trditvami strank v postopku ter v nasprotju z vsebino predloženih listin“, ne predstavljajo argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah in zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane odločbe ne sme preizkusiti.

Odgovornost solidarnega poroka je primarna; porok in plačnik nima ugovora vrstnega reda. Tudi v času veljavnosti ZPOMZO je bilo v predpisani (enotni) obrestni meri zamudnih obresti implicirano obrestno obrestovanje, pri čemer je bila utemeljena tudi uporabna konformne metode.

Ob ugotovitvi tožnikove terjatve do toženca in popolni zavrnitvi njegove v pobot ugovarjane terjatve, mora pritožbeno sodišče razveljaviti tudi prvi del izpodbijane sodbe, če ugotovi, da vsa relevantna dejstva o pobotnem ugovoru niso ugotovljena.

„Malomarnost“ v pomenu pravkar določbe 1012 ZOR je eden od konstitutivnih elementov porokovega ugovora oprostitve njegove obveznosti zaradi upnikove opustitve garancij (in ne morda „krivda“ v pomenu določbe prvega odstavka 154. člena ZOR kot eden izmed pogojev za deliktno obveznost).

V poroštveni izjavi je kot porok naveden toženec, ki je označen z EMŠO in prebivališčem. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec kot fizična oseba poroštva ni prevzel, ker je poleg njegovega podpisa še žig družbe, katere zakoniti zastopnik je bil in ki je kredit najela.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

Upnik, ki ne doseže poplačila svoje terjatve iz premoženja glavnega dolžnika, čeprav bi tako možnost imel, samo zaradi tega ne izgubi svojih pravic nasproti solidarnemu poroku. Drugače je, če upnik opusti kakšno zavarovanje terjatve s strani druge osebe in s tem prepreči subrogacijo poroka.

Toženca zaradi tega, ker tožnica ni uspela s pravočasnim izvršilnim predlogom izterjati dolga od glavne dolžnice, na podlagi določbe 1012. člena ZOR kot solidarna poroka ne moreta biti prosta svoje obveznosti, saj določba takega ravnanja upnice ne sankcionira. Solidarni porok mora dolg plačati takoj, ko zapade njegova obveznost do upnika, to pa je pri solidarnem poroštvu že trenutek zapadlosti terjatve, saj lahko upnik solidarnega poroka toži celo pred glavnim dolžnikom. Poleg zakonskih zamudnih obresti gredo upniku v primeru dolžnikove zamude tudi tako imenovane pogodbene obresti, če sta se za njuno obligacijsko razmerje o njih dogovorila. Ni naroke, da si je tožnica zaračunala že tako imenovane procesne zamudne obresti, ki tečejo od trenutka vložitve tožbe dalje.

Sodišče je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti poroštvene izjave, ker je ugotovilo, da so osebe, ki so podpisale poroštvene izjave, bile pooblaščene za to in ker je ugotovilo, da podpisnice poroštvene izjave niso bile zapeljane v zmoto in da kreditna pogodba, za katere zavarovanje je bilo dano poroštvo, ni nična. Regresni zahtevek poroka nastane šele, ko porok izpolni (plača) dolžnikovo obveznost. Odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala elementov odškodninske odgovornosti.